»Vadbene prostore bomo morebiti iskali tudi v Sloveniji«

Pogovor s predsednikom Odbojkarskega kluba Val Sandrom Corva je stekel v uradu občinske telovadnice v Štandrežu, operativnem centru kluba, kjer dolgoletni factotum (julija bo dopolnil 71 let) preživi precej ur dnevno.

OK Val je imel bolj rodovitna in manj rodovitna obdobja. Po nekajletnem delovanju v zakulisju ste pred par leti spet zavihali rokave. V letošnji sezoni ste tako lahko nastopali s tremi mladinskimi ekipami U12, U13 in U15. Zakaj ravno zdaj?

Mladinsko delovanje smo morali popolnoma prekiniti, ko so obnavljali občinsko telovadnico. Takrat smo prišli sicer do kompromisa, da so v telovadnico lahko vstopali samo polnoletni člani, tako da je članska ekipa lahko nadaljevala z nastopanjem. V tistem času sem mlade usmerjal k Soči, ki je nam najbližja. Spet smo zaživeli pred približno desetimi leti z generacijo 2002, 2003 in 2004, s katero smo na mladinski ravni dosegli dobre rezultate vse do U18. Ves čas smo nato novačili najmlajše in razvijali miniodbojko, nismo pa uspeli sestavljati ekip, zato so posamezniki prestopili povečini v druge klube. Letošnji ekipi U13 in U15 pa sta sad vztrajnosti.

Gre za dolgoročni načrt?

Ne razmišljamo o samostojni poti. Z odgovornim za mladinsko odbojko Danjelom Radetičem in ostalimi odborniki se strinjamo, da nima smisla, da sami zadržujemo ta sektor, ker ne bo uspehov. Zato se že nekaj časa pogovarjamo in načrtujemo skupni mladinski pogon v sklopu projekta SloVolley, da bi skupaj ustvarili čim boljše pogoje za delo. V pogovore so vključeni še Sloga Tabor, Olympia in Naš prapor. Če vsako društvo ima po tri konkurenčne igralce, lahko skupaj ciljamo tudi na deželni vrh in še dlje. Mislim, da mora biti vodilo isto kot pri članih: do izrednega uspeha so prišli z združenimi močmi, enako se da tudi na mladinski ravni. Leta 2024 ne sme biti ovira 30 kilometrska razdalja. Če naših moči ne bomo združili, ne bomo šli daleč.

(...)

V pogovorih za sodelovanje na mladinskem področju niste omenili Soče.

Pogovori so komaj stekli, vanje je vključena tudi Soča, vendar smo se doslej ostala štiri društva bolj zavzela za sestavo skupnih ekip, kar vsekakor zahteva velik logistični zalogaj. Če se želi Soča aktivneje vključiti v dogovarjanje, bo dobrodošla.

Imamo vseeno dovolj otrok za vsa društva na Goriškem?

Če združimo vse naše moči oziroma smotrno sestavljamo ekipe po letnikih, bo otrok dovolj. Če združimo res vse naše moči, nam bodo v deželi težko kos.

Pred približno 15 leti ste razširili vaše delovanje tudi v Doberdob, zdaj pa ostajate v Štandrežu.

Tako. Poskus v Doberdobu se je izjalovil, ker ni bilo primerne infrastrukture. Z goriško občino smo zdaj podpisali triletno pogodbo za upravljanje občinske telovadnice v Štandrežu. 75-odstotkov ur je v naši režiji, ostalih 25-odstotkov pa si delijo tri društva. V bistvu v telovadnico ne vstopamo ob sredah, ostale dni pa od 15.00 do večera.

Je to dovolj?

Ne. Navadno so treningi trajali po dve uri, letos smo jih morali skrajšati na uro in pol. V kratkem bomo pripravili plan za prihodnje leto, a sumim, da bomo morali poiskati še druge prostore.

Kje?

V Sloveniji, v Novi Gorici ali v Mirnu.

Celotni intervju lahko preberete v petkovi (današnji) izdaji Primorskega dnevnika.