V gore tudi slepi in slabovidni, gibalno ovirani in nevrorazlični

»Sledimo svojim sanjam in osvajamo vrhove, četudi ne vidimo poti. Skupaj premagujemo razdalje, ne glede na ovire in izzive. Srce nam bije enotno, medtem ko sledimo poti, ki nas vodi v objem gora. S pogumom v srcu in vztrajnostjo v korakih dosegamo cilje.« Tako beremo v reportaži o vzponu na Triglav, ki ga je 18. in 19. julija letos opravilo 64 inPlanincev in inPlanink: 17 je bilo slepih in slabovidnih, štirje nevrorazlični, eden pa gluh. Na pot so se podali ob spremstvu planinskih vodnikov, alpinistov in spremljevalcev prostovoljcev.

Slepi in slabovidni, pa še drugi planinci s posebnimi potrebami so letos spet osvojili najvišjo goro v Sloveniji, in sicer v sklopu projekta Slepi in slabovidni planinci po Slovenski planinski poti, ki ga izvajata odbor inPlaninec pri Planinski zvezi Slovenije (PZS) ter Kulturno-prosvetno in športno rekreativno društvo slepih in slabovidnih »Karel Jeraj«. Odbor inPlaninec deluje pri PZS od leta 2015. O začetkih, programu in pristopopih, kako planinca s posebnimi potrebami – slepega, gluhega, gibalno oviranega ali nevrorazličnega – pospremiš v gore, smo se pogovorili z ustanoviteljema odbora Jurčkom Nowakkom in Marjeto Čič.

Začnimo kar na začetku. Od kod ideja o inPlanincu?

Jurček: Kot vodnik delam že 42 let in prav toliko časa vodim invalide v gore. Z Marjeto sva videla potrebo, da bi se na nacionalni ravni pri PZS ustanovil odbor – ta zdaj deluje od 2015. Najprej sva pripravila Dnevnik inPlaninec, ki spominja na mladinska dnevnika Mladi planinec ali Ciciban planinec, v katerega invalidi zbirajo žige. Že od leta 2017 pa prirejamo tridnevno izobraževanje, namenjeno vodnikom, spremljevalcem, prostovoljcem, učiteljem in vsem ostalim, ki bi radi invalide spremljali v gore.

Pred dobrim mesecem dni ste množično osvojili Triglav. Kako slepo in slabovidno osebo pospremiš na tako goro?

Jurček: Način je pri vseh invalidih podoben. Na podlagi njegovih potreb vemo, kaj potrebuje. Pri slepih imamo razmerje ena na ena, v visokogorju pa je nujen gorski vodnik in včasih še dodatni spremljevalec, ki pomaga pri spustu. Navodila dajemo »na uro«, na primer: desna noga je na 3 in leva na 7. Navodil tipa »malo višje« ali »malo nižje« ne morejo ustrezno razumeti.

Marjeta: Nekateri slepi hodijo z vrvico, za nadlaht, drugi se držijo za palico. Nekateri so vajeni glasovnega usmerjanja z zvončkom na nahrbtniku spremljevalca, spet drugi se držijo za nahrbtnik ali za oponko na nahrbtniku.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.