»V enem tednu sem spal vsega 18 ur«

Monte Carlo je v svetu motošporta poznan po dveh velikih dogodkih: dirki formule 1 po mestnih ulicah in reliju. Minuli konec tedna se je na gorskih cestah v okolici monaške kneževine odvijala prva letošnja preizkušnja za svetovno prvenstvo v reliju. Zmago je osvojil eden najboljših dirkačev vseh časov, Francoz Sebastian Loeb. Skoraj 48-letni »Kanibal« (tak je Loebov vzdevek) je postal najstarejši zmagovalec na dirkah za SP. Pravega dirkaškega spektakla se je kot fotograf udeležil tudi nekdanji motociklist Mitja Emili, ki je doživel enkratno izkušnjo.

Nam lahko najprej na kratko opišete, kako je vse skupaj potekalo?

Dirke sem se udeležil skoraj po naključju. Priskočil sem na pomoč agenciji Pro One Media, saj sem nadomestil tržaškega fotografa, ki je staknil okužbo s koronavirusom. Na reliju sem sodeloval še z enim italijanskim fotografom, ki ima več kot 30 let izkušenj z reliji, in francoskim kolegom. Sam sem bil prvič na dirki za SP, potem ko sem bil lani na relijih v Sanremu in po FJK, ki štejeta za italijansko prvenstvo. Takoj sem opazil, da je organizacija SP na povsem višji ravni. Imel sem srečo, da sem imel ob sebi izkušena fotografa, saj je z organizacijskega in logističnega vidika fotografiranje relijev zelo naporno. Od njiju sem se marsikaj naučil. Že večkrat sem fotografiral dirke motokrosa, tam pa si dejansko ves čas ob progi, medtem ko je pri reliju veliko premikanja.

Z ostalimi fotografi smo se najprej dobili v Savoni, nato pa se vsi skupaj premaknili v Monte Carlo. Na terenu smo bili že v torek. Dva dni smo imeli na voljo za ogled proge, tako da smo lahko izbrali najprimernejše točke za fotografiranje. V četrtek je bil najprej na sporedu t. i. »shakedown«, na katerem dirkači še zadnjič preizkusijo dirkalnike, v popoldanskih urah pa smo fotografirali dogajanje v servisni coni v središču Monte Carla. Nato smo bili v petek, soboto in nedeljo prisotni ob cestah, kjer so bile na sporedu hitrostne preizkušnje. Zbujali smo se zelo zgodaj zjutraj, saj smo morali biti na prizorišču že poldrugo uro pred startom. Sobotne preizkušnje so bile denimo od Monte Carla oddaljene več kot dve uri vožnje. Tudi med posameznimi hitrostnimi preizkušnjami smo se veliko vozili. Po fotografiranju je sledila še obdelava fotografij in pošiljanje materiala strankam. Delovni dan se je zaključil zelo pozno, tako da sem v enem tednu spal vsega le 18 ur. Bilo je kar naporno, a ves trud je bil z dobrimi fotografijami (na koncu sem jih skupno shranil približno 1500) poplačan.

Kako ste izbirali mesta za fotografiranje in na kaj ste morali biti še posebej pozorni?

Vsak fotograf ima svoj način dela in svoj slog fotografiranja, vsaka stranka, za katero dela, pa ima svoje želje in potrebe. Podjetja, ekipe in dirkači imajo raje bolj umetniške fotografije, medtem ko časopisi in revije potrebujejo nekoliko različne kompozicije. To veliko vpliva na izbiro mesta za fotografiranje. Sam sem tak, da imam raje nekoliko bolj posebne fotografije. Večkrat sem zato izbiral tudi težje dostopna mesta, celo na drevesa sem se splezal. Prednost relija v nasprotju z drugimi panogami je v tem, da imaš kar veliko možnosti izbire. Proga je vedno različna, vremenski pogoji pa se lahko v teku dneva večkrat spremenijo. Zato je treba biti pripravljeni na vse, biti primerno opremljeni in oblečeni. V Monte Carlu je bilo denimo toplo vreme, na progi pa se je temperatura spustila tudi do - 11 stopinj Celzija. Delo je izredno zanimivo in dinamično, a tudi fizično naporno.

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.