Tudi Janja je primer »novega Slovenca«

Danes zjutraj sem dobil dokončno in zelo trpko potrditev, da se neizbežno staram. Že ob osmih zjutraj je bil na programu moški maraton. Ko sem bil mali športni navdušenec, je bil maraton kraljevi, kaj kraljevi, carski dogodek na olimpijadi in treba mu je bilo slediti skoraj z isto zavzetostjo, s katero sledimo obredu. Mislil sem, da je še vedno tako. A kaj, moral sem mrzlično skakati med vsemi mogočimi olimpijskimi kanali, da sem koliko toliko videl cel tek. Dobro, razumem reklamne vložke, a vključitve kar mimogrede na druga, v tistem trenutku povsem nepomembna prizorišča (ubi maior, minor cessat, so pravili Rimljani), in ne samo – prekinitve zaradi kakšnega dan prej posnetega intervjuja, v katerem intervjuvanec pripoveduje, kako je neizmerno srečen ob osvojitvi kolajne in koliko je moral trpeti, da jo je osvojil (kdo bi si mislil kaj takega) ... vsega tega res ne morem prenesti. Zame je to čisto omalovaževanje, da ne rečem skrunitev, tistega, kar je na olimpijadi najbolj sveto. Med drugim so tekli od Eifflovega stolpa do dvora v Versaillesu in nazaj in že samo zaradi tega bi se bilo še kako izplačalo, da bi tekmo prenašali nepretrgano, da bi lahko človek užival v neizmernih lepotah francoske prestolnice.

Potem sem prebral to, kar je napisal o košarki prijatelj Albert Voncina. Ne vem zakaj, a ko se pogovarjam o košarki z italijanskimi prijatelji Meneghinom, Marzoratijem, Recalcatijem, potem še z jugoslovanskimi, kot so Ivo Daneu, Boša, Kića, Praja, Rašo ali Peter Vilfan ali še, ko se pogovarjam s svojimi bivšimi Jadranovimi igralci, vse teče kot namazano in vsi govorimo isti jezik. Ko se pa moram spoprijeti z novejšimi generacijami, pridem do spoznanja, da sem enostavno že popolnoma pregorel, da sem odšel s tega sveta, ker oni enostavno vidijo nekaj, kar je za moje pojme neka neo-košarka, ki dela povsem nasprotno od tega, kar sem jaz (in moji prijatelji) počenjal. Zato je verjetno bolje, da obmolknem za vedno.

Potem pa nam je ob uri kosila končno uspelo: prehiteli smo na lestvici osvojenih kolajn Sveto Lucijo. Slovenija in Sveta Lucija sta obe imeli po eno zlato in eno srebrno kolajno. Kje in kaj je Sveta Lucija? To je v bistvu skala v Karibskem morju, ki ima na sredi visok ugasel ognjenik, ki je med drugim upodobljen na njihovi zastavi, in zato je vprašanje, kje so dobili prostor za atletsko stezo, na kateri je trenirala sprinterka Alfred, ki je zmagala na 100 metrov in prišla druga na 200. Oprostite, a se ob teh neverjetnih uspehih tekačic na kratke proge, ki izhajajo z najbolj zakotnih in neznanih karibskih otokov, nujno poraja vprašanje: kako je mogoče, da jih je tako malo in da so vsi tako močni? In glej hudiča, vsi prihajajo iz krajev, z neverjetno Jamajko na čelu, ki so bili v kolonialni lasti Britancev. Oprostite, vem, da je politično popolnoma nekorektno, a si ne morem kaj, da si ne bi predstavljal, da so svoj čas (ki je na srečo minil že pred nekaj stoletji) Britanci imeli odlične posrednike z odličnimi povezavami, ko so hodili v Zahodno Afriko po delovno silo, da se tako izrazim.

Na srečo tudi v Sloveniji imamo našo Alfred, ki se piše Janja Garnbret. Prepričan sem, da bo danes športna priloga prepolna njej posvečenih vesti in hvalospevov, ali vseeno bi hotel tudi jaz nekaj dodati. Po moje je Janja najboljši primer tega, kar jaz imenujem novi Slovenec in ki ima svojega največjega moškega predstavnika v Tadeju Pogačarju. Svoj čas, pod Jugoslavijo, so bili Slovenci v glavnem odlični »luzerji«, uspevalo jim je kot po tekočem traku, da zapravljajo že osvojene zmage in da se jim vedno kaj zatakne ob nepravem trenutku z neizbežnim komentarjem televizijskega reporterja »Joj, kakšna smola!«. Od časa osamosvojitve dalje smo vedno bolj prisostvovali pojavljanju »novega« Slovenca, ki nima več nobenega kompleksa majhnosti in gre na zmago (in to ne samo izjavlja za časopise, ali hudo resno misli v samem sebi), če je le prepričan, da je najboljši. Tako so na primer zmagali Trstenjakova v Riu, Roglič in Savšek v Tokiu, Kranjec je najboljšo vožnjo svoje kariere uprizoril v Pekingu, ko je osvojil srebro v veleslalomu takoj za Odermattom, in takih primerov je še in še, tudi v ekipnih športih, kjer so Slovenci blesteli prav včeraj, ko se niso predajali pred močno Dansko v rokometu in jo na koncu pošteno prestrašili in namučili. Garnbret je v glavi rojena »winner«. Hvala usodi, da sem doživel tako starost, da sem lahko priča nečemu, za kar si nisem upal misliti, da bo sploh kdaj možno.