Z igralko Slovenskega stalnega gledališča Niklo Petruško Panizon smo med pogovorom spregovorili tudi o plesu, njeni prvi ljubezni. V break danceu, ki bo letos prvič med olimpijskimi športi, pa se ni nikoli preizkusila.
Kje smo vas zmotili? Ste morda že na počitnicah?
Tako je. Pravkar sem na plaži na Lošinju.
Bo to edini oddih?
Mogoče gremo potem še v terme.
Ali ste že obiskali Pariz?
Obiskala sem ga v najstniških letih ob 200. obletnici dneva Bastilje. Spominjam se arhitekturnega bogastva in muzejev. Pa še vseh pouličnih umetnikov, ki bi lahko marsikje nastopali.
Ali že spremljate olimpijske igre?
Še ne, a upam, da bom. Zagotovo me bosta po njih spraševala starejša sinova. Ker doma nimamo televizije, bomo spremljali po spletu.
Katere panoge najraje spremljate? Je to priložnost, da si ogledate tudi tiste manj popularne?
Tako je. Gledam malo vsega. S športom se veliko ne ukvarjam, zato je lepo spremljati športnike, kako se borijo in se trudijo. Nimam pa priljubljene panoge.
Za katere športnike boste navijali?
Ponavadi se ne opredelim po narodnosti. Rada navijam za tiste, ki so manj poznani, za avtsajderje. Vsi, ki so se prebili to tja, so že odličnjaki v svojem športu. Kapo dol torej vsem, ki so v Parizu.
(...)
Mora biti igralec na odru tudi dobro natreniran?
Absolutno. Tu je zelo pomemben trening, prava obrt. Seveda velja tudi talent. A zgodi se, da če talentiran igralec ne trenira, se nikoli ne bo izboljšal. Kdor ima manj talenta, pa lahko ravno s treningom postane vrhunski igralec. Seveda so tudi izjeme, izredni talenti, a teh je zelo malo. Pomemben je fizični in govorni trening, pa še marsikaj je treba trenirati.
Fizično torej trenirate tudi vi?
Fizični trening je priporočen. Sama se vedno veselim, ko imamo koreografa in z njim »predtrening«. Tudi sama se skušam vedno ogreti pred nastopom. Pomagajo tudi energetske vaje, pomembne so za odrsko prezenco in koncentracijo.
Celoten intervju na olimpijskih straneh današnjega (nedeljskega) Primorskega dnevnika