Tekma Triestina–Primorje vzbudila ogorčenje

Trst je po svojem zaslužen za prvo mednarodno nogometno tekmo na slovenskih tleh. Zgodilo se je 7. maja 1911, ko sta se na igrišču ob nekdanjem Lattermanovem drevoredu v današnjem Tivoliju pomerili ekipi ljubljanskega Hermesa in tržaškega dijaškega društva Studentesca sportiva. Igralci iz Ljubljane (Tržačane so povabili, ker v mestu niso imeli enakovrednega tekmeca) in Trsta so se razšli pri neodločenem izidu 2:2, tekmo si je ogledalo kar 2500 gledalcev, kar je za tiste čase veliko število. Nekaj dni kasneje, 5. junija 1911, sta bili na Rojcah v Gorici organizirani dve nogometni tekmi. Prva je bila ob štirih popoldne med ljubljanskim klubom Hermes in italijanskim goriškim klubom. Sledila je še tekma med slovenskim goriškim klubom ter italijanskim klubom iz Kopra.

To sta dva od številnih zanimivih podatkov iz bogate dokumentarne in fotografske razstavo, ki jo je na Jakopičevem sprehajališču v ljubljanskem Tivoliju pripravila Nogometna zveza Slovenije (NZS) ob svoji stoletnici. Razstava, ki bo na ogled do 15. avgusta, je prerez nogometnega dogajanja v Sloveniji od začetkov do danes, to se pravi do mednarodne uveljavitve Jana Oblaka, Samirja Handanovića in Josipa Iličića.

NZS je razstavo načrtovala že prej, vendar je zaradi pandemije novega koronavirusa njeno odprtje prišlo z rahlo zamudo, tako kot večina drugih dogodkov ob stoletnici. Pri razstavi je sodelovalo več strokovnjakov in sodelavcev, med njimi novinar Igor E. Bergant, Aleš Šafarić z zavoda za šport, Tomaž Pavlin s fakultete za šport, Matic Kodrič z NZS ter Barbara Čeferin, ki je kuratorka razstave. »Namen razstave je, da zajame sto let nogometa na Slovenskem. Začeli smo z ‘letom 0’. Poskušali smo najti čim starejšo fotografijo in potem smo šli naprej. Prva polovica do druge svetovne vojne je bila kar izziv, ampak nam je uspelo. Tu dejansko vidite ta jagodni izbor, ki smo si ga želeli,« je na odprtju poudarila Barbara Čeferin.

Leta 1920 so Primorci, ki so po italijanski zasedbi tega dela slovenskega narodnega ozemlja emigrirali v Jugoslavijo ali pa prihajali na šolanje v Ljubljano (Univerza je bila ustanovljena leta 1919), ustanovili športni klub Primorje.

Pet let kasneje so se z Ljubljanskim akademskim klubom združili v Akademski športni klub Primorje, ki se je v glavnem ukvarjal z nogometom. Na belo-črnih dresih so imeli helebardo, simbol Trsta (bila je tudi v grbu kluba) in so bili glavni nogometni mestni tekmeci Ilirije. Sprva je prevladovala Ilirija, z leti pa je Primorje vse bolj ogrožalo njeno vodilno vlogo. Na ljubljanski razstavi je na ogled fotografija, ki kaže nogometaše Primorja na mestnem derbiju z Ilirijo leta 1934, na katerem so zmagali 2:1. Primorje je prvi naslov slovenskega prvaka osvojilo leta 1934.

Barbara Čeferin je za razstavo izbrala tudi fotografijo gostovanja Primorja v Trstu 26. decembra 1932, kjer se je pomerilo s Triestino. Dve leti prej so italijanski vojaki v Bazovici po obsodbah na prvem tržaškem procesu ustrelili štiri primorske domoljube in antifašiste, diplomaciji kraljevin Italije in Jugoslavije pa sta po novih nemirih v Dalmaciji želeli meddržavne odnose otopliti tudi na nogometnih igriščih.

Triestina in Primorje sta bila tedaj v svojih državah prvoligaša (zanimivo, da sta oba kluba imela v svojih grbih helebardo), tekmo so z visokim izidom 4:0 zmagali gostitelji. Slovenski časopisi so tržaško tekmo prezrli (izjema je bil Slovenec), pač pa je gostovanje Primorcev v Trstu naletelo na veliko ogorčenje med primorskimi emigrantskimi organizacijami v Ljubljani in drugod po Sloveniji, Primorje pa se je v javnem odzivu opravičilo, da je bilo gostovanje odobreno od državnih oblasti, nogometaši pa so se v Trstu vedli »nacionalno in športno vzorno«.

Med italijansko okupacijo Ljubljane (mesto je bilo obdano z žico) in njene pokrajine je organizacijo športa prevzel lokalni urad Italijanske olimpijske zveze (CONI), ki je v prvi polovici leta 1943 uspel izvesti ligaško nogometno prvenstvo. V prvem razredu so sodelovali Ljubljana, Hermes, Mars in Tobačna tovarna.

Konkurenca je bila zelo neizenačena. Ljubljana je dobila vse tekme in postala slovenski prvak v sklopu italijanske okupacije. Čeprav bi lahko delovanje športnih klubov morda označili za kolaboracijo, v resnici pa ni bilo tako. Med nogometaši in odborniki nogometnih klubov je bilo veliko simpatizerjev OF, ki so po kapitulaciji Italije in še prej pridružili partizanom.