Kolesarska dirka prava poezija športa

V soboto sem postavil nov rekord v pritiskanju gumba za iskanje kanalov na svojem televizorju. Program na olimpijadi je bil že zjutraj tako natrpan, da se res nisem mogel odločiti, čemu vsemu bom sledil. Organizatorji so se pošteno ušteli, ko so predvideli tako zgodnji začetek atletskega programa, ne samo, vanj so postavili izredno zanimive stvari, kot so deseteroboj ali kvalifikacijske skupine na kraljevski disciplini 100 metrov, in so s tem posegli na področje drugih športov, ki prav ob koncu prvega tedna zaključujejo svoje tekme, in to s plavanjem na čelu. In tako zjutraj nisem sploh vedel, kaj bi vsega gledal. Od tod mrzlično in rekordno hitro pritiskanje gumba. Na sporedu so bile na primer tudi zaključne dirke v veslanju, enemu izmed najbolj klasičnih športov, kar jih je od vedno na olimpijadi. Lahko sem se zato navdušil nad fenomenalno zgodbo nizozemske družine Florijn (beri Floraein). Pomislite: oče Ronald je bil nekoč olimpijski prvak, njegov starejši sin je bil pred nekaj dnevi član zmagovite nizozemske posadke v dvojnem četvercu, danes pa je mala hči Karolien (beri Karolin) suvereno opravila z vso konkurenco kar v enojcu in zanesljivo premagala tudi tako živo legendo, kot je Novozelandka Twigg, prvakinjo med drugim pred tremi leti v Tokiu.

Popoldne je bila slika povsem drugačna in se je pritiskanje gumba odvijalo v eno samo smer: kje in po katerem kanalu lahko najbolj nemoteno spremljati kolesarsko moško cestno dirko. Mislim, da sem redkokdaj tako veličastno užival v spremljanju športnega dogodka kot tokrat, ko se je po celem svetu znanih in proslavljenih pariških ulicah med stavbami, ki so ikona celega človeštva, odvijala prava športna poezija. Ko se je po prihodu v Pariz razplamtela neizprosna bitka za zmago, sem bil ves čas prikovan pred ekranom in neizmerno užival. Samo enkrat me je presunila misel, kaj bi še vse bilo in kako bi lahko prav ta dirka šla v zgodovino kot največja kolesarska dirka sploh, če bi le bil prisoten Tadej Pogačar, ki je po vsem sodeč bil edini, ki bi se lahko kosal z neverjetnim Remcom Evenepoelom. Ali, kaj hočemo: če iz osebne užaljenosti noče biti zraven potem, če je to prav njemu, mora biti tudi nam. Prepričan pa sem, da se mu zdaj naravnost kolca po tem, zakaj ga ni bilo zraven. Remcov napad v pravem trenutku med vzponom na Montmartre, ko se je otresel ostalih favoritov, je bil za učbenike. Belgijci so sestavili odlično taktiko: vse poskuse napada prvega favorita Mathieua Van der Poela je moral pokrivati Wout Van Aert, njegov največji konkurent še od časov, ko sta bila najboljša mladinca na svetu v kolesarskem krosu, medtem ko je lahko igral Evenepoel svoje karte, da se tako izrazim, s protinapadi. In prav to je storil: ko je prišel na čelo dirke, je kilometer za kilometrom s svojim peklenskim ritmom naravnost srkal iz tistih, ki so se mu upali postaviti ob bok, zadnje trohice energije, ki so jih še imeli, potem pa se je lotil zadnjih kilometrov v popolni samoti z neulovljivo prednostjo pred vsemi ostalimi. Vrhunec vsega je bil dogodek štiri kilometre pred ciljem, ko je malo za tem, ko je šel skozi dvorišče Louvra, doživel tehnični defekt, skočil s kolesa in začel tuliti na servisni avto, naj mu že dajo rezervno kolo, potem skočil nanj, začel spet peljati kot obseden in stalno spraševal motociklista, ki ga je snemal, kolikšna je njegova prednost. Na olimpijadi kolesarji namreč nimajo radio povezav in se morajo voziti po občutku, kar seveda naredi tekmo še veliko bolj pristno in doživeto. Na koncu je bil najboljši slovenski kolesar, simpatični Idrijčan Jan Tratnik celo osmi, res odličen uspeh, in je bila torej kolesarska poezija popolna.

Že ker govorim o Slovencih še kratka ugotovitev. V četrtek sta obe moški slovenski reprezentanci v ekipnih športih igrali skoraj istočasno in bilo se je težko odločiti, čemu slediti, če odbojkarjem v izredni tekmi proti Franciji, ali rokometašem, ki so morali proti Japoncem zmagati in si tako priboriti nastop v četrtfinalu. Pomislite samo na prejšnje izvedbe, ko se je vsaka uvrstitev na olimpijske igre reprezentance v ekipnih športih za Slovenijo zdela neponovljiv uspeh. Tokrat smo imeli kar dve istočasno in obe sta si zagotovili mesto med najboljših osem. Na svetu, da ne pozabimo. Med drugim odlična novica je ta, da odbojkarji v četrtfinalu ne bodo za gotovo igrali proti Japonski, ki jih je v bistvu edina letos premagala, in to kar dvakrat.