Košarko igra le še ... Nemčija

V drugem tednu olimpijade so se končno začeli odločilni boji v ekipnih športih. V ponedeljek sem imel še televizor v okvari in zato nisem videl odbojkarske tekme, ki so jo Slovenci izgubili proti Poljakom. Izvedel sem, da so Poljaki, ki so evropski prvaki in prva ekipa sveta na jakostni lestvici, igrali najboljšo tekmo letos in da niso imeli Slovenci nobene prave priložnosti, da jih premagajo. Smola, pač. Francozi, ki so v skupini izgubili proti Slovencem, so igrali proti Nemčiji in upal bi si staviti nekaj pokojnin, da bi jih naši premagali. A kaj, tako je pač. Seveda sem takoj izgubil vsako zanimanje za končni izid te panoge (kdo je potem zmagal med Američani in Brazilci?).

Včeraj so igrali četrtfinalne tekme v moški košarki in je seveda vse moje zanimanje bilo osredotočeno na ta dogodek, ki se hočeš nočeš nanaša na moj šport, na tistega, ki ga najbolje poznam in ki sem mu bolj ali manj posvetil vse svoje športno življenje. Doslej sem videl dve tekmi in, moram uradno izjaviti, potem ko sem gledal tudi tekme skupinskega dela, da se na tej olimpijadi igra zdaleč najslabša košarka, če jo sploh lahko tako imenujemo, ki sem ji bil priča, odkar sledim temu športu, od olimpijade v Mehiki leta 1968 dalje. To, da se šport, ki sem ga gledal, lahko še imenuje košarka, je v glavnem zasluga ene same ekipe, in to je Nemčija, ekipa, v kateri vsak, ki gre na teren, ve, kaj se od njega hoče, kjer so voditelji igre in garači točno vnaprej znani, kjer branilci igrajo branilce, krila igrajo krila in centri igrajo centre. Včeraj so, po nerazumljivi slabi prvi četrtini proti Grčiji, kaj kmalu strnili vrste in zmagali brez problema, ne da bi kdaj koli dali občutek, da so v težavah. Skratka, bili so, kot prav Nemci pravijo, vsaj »Ein Nummer zu gross«, vsaj za eno številko večji in boljši. Pri Grkih mi je bil zelo všeč pristop, ki ga je imel do tekme njihov zvezdnik in zastavonoša Giannis Antetokounmpo (se bere Adetokunbo), ki se je hotel podrediti skupinski igri in biti za zgled svojim soigralcem. A kaj, fant je odšel prezgodaj v NBA in manjka mu prav vsa tehnična podlaga skupinske igre, in je zato, hočeš nočeš, skoraj kot tuje telo v ekipi, kjer igrajo sami ljudje, ki so navajeni na evropsko (pravo) košarko.

Popoldne sem gledal še tekmo med Srbijo in Avstralijo, na videz dramatično tekmo, ki so jo Srbi zmagali po podaljšku z odločilnim košem, ki ga je zadel iz kota njihov zvezdnik Nikola Jokič, potem ko so v prvem polčasu Avstralci z delnim izidom 20:0 vodili že za 24 točk in potem, ko je z nemogočim metom v zadnji sekundi rednega dela Patty Mills zagotovil Avstralcem podaljšek. V redu, dramatična, ampak predvsem zato, ker sem v njej videl popolno proti-košarko (kot v naravi, ko smo v prisotnosti antimaterije, kjer so protoni negativno nabiti in elektroni pozitivno), v kateri je bil popoln kaos vseprisoten in v katerem sta obe ekipi uspešno tekmovali, kdo bo zagrešil večje neumnosti. Nič od tistega, kar se je dogajalo na igrišču, se mi ni zdelo normalno, nič, ali prav nič, ni bilo podobno košarki, ki sem jo igral, potem se je učil in jo končno tudi učil, bil sem popolnoma deplasiran, kot bi prihajal z nekega drugega sveta in padel na neznani planet. Na koncu sem ostal nepremičen, srepo sem zrl v televizor in sem se potem predal taki slabi volji, ki je nisem še nikoli doživel, ker nisem še nikoli videl take blamaže svojega preljubljenega športa.

Upam, da bom še imel čas (predvsem pa prostor), da malo natančneje analiziram svoje občutke in jih pojasnim ter utemeljim. Verjetno sem doslej še preveč pod vtisom tega, kar sem videl, čemur moram dodati porazen vtis, ki mi ga je zapustila večer prej finalna tekma v košarkarskih trojkah - tekmovanje, v katerem veljajo pravila, ki bi za moje pojme morala peljati tistega, ki si jih je izmislil, naravnost v zapor s temeljitim metanjem ključa čim dlje.

Za konec bi hotel vse to pozabiti in se spomniti le fantastičnih trenutkov, ki sem jih doživel prav tako v ponedeljek ob koncu atletskega večera s svetovnim rekordom Armanda Duplantisa v skoku s palico, ko je 80 tisoč ljudi čakalo samo na njegove tri poskuse na 6,25 m, ki jih je izvedel v režiji prijatelja Kendricksa, drugo uvrščenega, ki je dirigiral publiko pri navijanju, in s pomočjo še tretjega, Grka Karalisa. Fantastično je bilo gledati, kako je po vsakem od prvih dveh ponesrečenih poskusih »Mondo«, kot ga imenujejo, hodil po navodila k svojemu strokovnem štabu, ki ga sestavljata mati in oče, tokrat tudi s pomočjo bivšega francoskega skakalca LaVillenieja. In potem slediti ogromnemu veselju celega štadiona, ko mu je uspelo v tretjem poskusu. Prizori za olimpijsko legendo.