Iz Harvarda pa vse do Neaplja

Oprostite mi, če bom kolumno začel z osebno dogodivščino, ali to, kar se mi dogaja v tem času, je resno moteče, da se blago izrazim, predvsem zato, ker sem poklican, da oddam svoj dnevni komentar na olimpijsko dogajanje. Igre spremljam po televizijskem ekranu. Seveda, če ta ni pokvarjen. V nedeljo zjutraj sem se zbudil, prižgal ekran in ... nič. Ponoči je pregorela satelitska parabola. Hvala bogu, da časopis danes ni izšel, ker je ponedeljek. Na srečo sem kasneje le nekaj videl, najprej doma pri mojem bratu, potem zvečer pred računalnikom. No, dobra novica je ta, da je medtem že prišel tehnik (moj prijatelj in sledilec na blogu) in sedaj spet vidim vse.

Tak uvod je bil potreben, da lahko napišem, zakaj si nisem ogledal teniškega finala, v katerem se je Nole Đoković zapisal v zgodovino. Pri 37 letih mu je v zadnjem poskusu uspelo osvojiti zlato kolajno na olimpijadi, zadnjo trofejo, ki mu je še manjkalala v njegovi legendarni karieri. Uspelo mi je videti nagrajevanje in tako ganjenega Đokovića nisem mislil, da ga bom kdaj videl. To še enkrat potrjuje mojo ugotovitev, da so dandanes edini pravi amaterji, ki nastopajo v pravem olimpijskem duhu, prav največji profesionalci, ker je olimpijska kolajna nekaj več, nekaj posebnega, ki jim ne prinaša nobene materialne koristi, ali ki nekako zaokroži celo kariero z dosežkom, ki daleč presega okvire lastne slave in bogastva. Seveda nisem videl nič golfa, ali tudi tu se je zgodilo bolj ali manj isto. Prvi igralec na svetu Scottie Scheffler je bil še nekaj lukenj pred koncem v skoraj izgubljenem položaju, a ga je želja po zmagi tako potegnila, da mu je, mislim, v petih od zadnjih šestih lukenj uspelo napraviti birdie, kot temu pravijo golfisti, torej uporabiti udarec manj od predvidenih (za šampione, da se dobro ve!), in prav na koncu prehiteti Angleža Tommyja Fleetwooda, ki se mu je že nasmihala zmaga.

Uspelo pa mi je videti zadnje kilometre ženske cestne kolesarske dirke in moram priznati, da sem tudi tu izredno užival, kot dan prej na moški dirki. Na koncu peklenske dirke so bili na čelu štiri kolesarske, med katerimi tudi svetovna prvakinja, Belgijka Lotte Kopecki in živa legenda tega športa, Nizozemka Marianne Vos, a je na koncu, osem kilometrov pred ciljem, potegnila skoraj neznana Američanka Kristin Faulkner. Nobena od nasprotnic ji ni mogla slediti in Faulkner je v popolni samoti zmagoslavno prečkala končni cilj na Pont d’Iena z Eifflovim stolpom za hrbtom. Sledim precej ženskemu kolesarstvu, a o tej Američanki, ki med drugim ni več rosno mlada, saj šteje 31 let, nisem še nikoli slišal. Zato sem se pozanimal, kdo pravzaprav je in sem odkril eno tistih fantastičnih zgodb, ki so mi toliko všeč prav zato, ker pričajo točno o tem, kako jaz pojmujem šport in vse, kar ti lahko prinese in kako te življenjsko obogati. Punca se je rodila bogu za hrbtom v mestecu Homer na Aljaski, oče in mati sta vodila restavracijo in so si zato lahko privoščili, ker je bilo dekle izredno pametno in pridno, da jo po liceju, ob izdatni pomoči štipendije, pošljejo na univerzo nič več in nič manj kot na super prestižni Harvard. Dotlej se ni Kristin nikoli ukvarjala s športom in je komaj na kolidžu odkrila, da ima odlične sposobnosti, ker ji je popolnoma nepričakovano uspelo postati članica osmerca univerze v veslanju. Potem je diplomirala, se zaposlila v New Yorku v prestižni firmi in začela čisto amatersko kolesariti po Central Parku. Vedno bolj ji je bilo všeč, začela je resno tekmovati in na »stara« leta postala pravi fenomen. Na koncu se je odločila, da zapusti službo in se je odpravila v Evropo kot profesionalna kolesarka, a še vedno tekmuje precej poredkoma, saj konec koncev s svojo izobrazbo res nima težav, da se zaposli, ko bo imela dovolj trpljenja na kolesu. Ni kaj, na olimpijadi, po zmagi znanstvenice iz Avstrije Anna Kiesenhofer v Tokiu, je žensko kolesarstvo rezervirano za ljudi, ki imajo v glavi vsaj toliko, če že ne več, od tistega, kar imajo v nogah.

Prav na koncu še misel, ki se mi je porodila, ko sem gledal komaj 17-letnico iz okolice Neaplja po imenu Manila Esposito, kako je povsem nepričakovano osvojila bron na gredi na tekmi, ki jo je zmagala druga Italijanka Alice D’Amato. Pri nas je ideja o Neapeljčanih ta, da se jim ne da delati in da le sleparijo. A že sama legendarna zgodba o treh bratih Abbagnale priča o dejstvu, da so Neapeljčani, ko se potrudijo, prav tako lahko uspešni, če ne še bolj, kot vsi ostali. In tudi to je važna lekcija, ki jo da šport.