»Ta je z nekega drugega planeta«

Včeraj je bil seveda dan Janje Garnbret. Prijatelji, ki mi sledijo na spletu, so bili pred nekaj leti zaprepadeni, ko sem napisal, da ima Slovenija praktično že vsaj eno zlato kolajno zagotovljeno na prihajajoči Olimpijadi v Tokiu v osebi neverjetne športne plezalke Janje Garnbret. »Kako si lahko gotov?« »Ker je tako boljša od vseh ostalih in tako trdna v glavi, da res ne more izgubiti«. Nočem se hvaliti, da sem prerok, še posebej v športu, ki mi je posebno tuj, in to ne zato, ker bi ga preziral, ampak prav zato, ker je za moje telesne sposobnosti, nerodnost, nobena moč v rokah, popolnoma odsotne vse akrobatske sposobnosti, tudi najbolj enostavne, skratka nimam, ali nisem imel ko sem bil mlajši, najmanjšega možnega talenta za plezanje (in povrhu še trpim od strahu pred višino in praznim prostorom), popolnoma nerazumljiv in zato sploh ne morem dojeti, kako sploh lahko počenjajo vse, kar delajo na steni. Lahko se samo čudim. Ali znam vseeno prepoznati talent, predvsem pa imam precej očesa za presojo o umskih in značajskih sposobnostih ljudi, predvsem seveda atletov. V resnici ni težko, dovolj jih je poslušati, ko odgovarjajo na pametna vprašanja (seveda treba imeti to srečo, da novinar postavi pametna vprašanja, kar se žal precej redko dogaja). Če iščejo izgovore in alibije, so enostavno zgube, če prevzamejo nase vso odgovornost in ti dajejo slutiti, da vedo, da je vse odvisno od njih samih in od nikogar in ničesar drugega, potem so iz pravega testa. In ko sem punco prvič slišal, sem ostrmel in si dejal: »Ta je z nekega drugega planeta«. Že njena zgodba je zanimiva. Obstajajo slike, ko je bila še zelo mala doma na Koroškem in je po hiši samo plezala, kjerkoli se je le dalo. V bistvu je vedno nekje visela. Starši so jo zato prijavili na tekmovanje za mlade plezalce in je zmagala brez problemov s tem, da je osmešila vse ostale tekmovalke. Seveda so jo v lokalnem klubu takoj opazili in tako se začela neverjetna kariera, ki jo je privedla do svojega prvega svetovnega naslova nekje pri 17 letih. Rekel sem že, da je Janja nekaj tednov mlajša od Luke Dončića in je prav tako kot on bila že kot najstnica čudežno dekle, in zato, da bo olimpijska prvakinja, je bilo samo normalno pričakovati. Seveda imamo zdaj že zagotovljeno končno uvrstitev pri ženskah za slovensko športnico leta: prva Janja Garnbret, druga Tina Trstenjak, tretja kdorkoli. Najboljša ekipa bo seveda košarkarska reprezentanca, kdo pa bo najboljši športnik? Vsaj za nekaj sem vesel, da sem že v pokoju, ker res ne bi vedel koga izbirati med Tadejem Pogačarjem, Primožem Rogličem in seveda Luko Dončićem. Skoraj neverjetno je, kakšne neverjetne športnike ima zdaj Slovenija: dva najboljša kolesarja na svetu in najboljšega košarkarja.

Garnbretova je imela tudi to srečo, da so pravkar na tej Olimpijadi prvič uvrstili nekaj novih panog, med njimi tudi športno plezanje in karate. Končno, bil je skrajni čas. Danes sem gledal tudi malo karateja, kjer je med drugim zmagal Italijan iz Sicilije, ki je vse zadnje leto preživel na japonskem otoku Okinawa (zibelki te veščine) in tam pridno treniral. Moram priznati, da mi disciplina kata, kjer uprizarjajo neki balet proti namišljenemu sovražniku, ne vzbuja kakšnega posebnega zanimanja, v resnici prav nobenega. Vem, da se vsi tisti, ki se ukvarjajo s karatejem, in teh je ogromno po celem svetu, ob pogledu na bliskovite gibe tekmovalcev naslajajo in uživajo v njihovi spretnosti, ali zato, da te neka disciplina pritegne, mora biti zanimiva za vse laike, ki se na to disciplino ne spoznajo. In kata je vse prej kot zanimiva. Škoda, kajti drugače so borbe človek na človeka zelo zanimive, in že sam pogled nanje opravičuje uvrstitev tega borilnega športa na olimpijski program. Pravzaprav se človek samo sprašuje, kaj so doslej čakali, če upoštevamo tudi izredno razširjenost, ki ga ima po celem svetu. Če vas zanima: priskrbite si knjigo angleškega novinarja Davida Jenningsa z naslovom »The Lords Of The Rings« (Gospodje prstanov, ali v tem slučaju olimpijskih krogov, povezujoč se na naslov izredno popularnega Tolkienovega romana), kjer razkriva vse mogoče afere, ki so se dogajale v MOK-u za časa predsedovanja Samarancha. Ena od teh se nanaša na člana MOK-a, Korejca Kima, znanega lopova, ki so ga morali potem, pod težo neizpodbitnih bremenilnih dokazov, celo odsloviti – bil je torej lopov nad lopovi, ki mu je uspel za svojo Olimpijado v Seulu celo dvojni met. Izmislil si je celo vrsto birokratskih zaprek in zank zato, da bi uvrstili na Olimpijske igre taekwondo, za katerega je res malokdo takrat sploh na svetu kdaj koli slišal, namesto ogromno bolj popularnega in razširjenega karateja.

Da končam z ugotovitvijo, da postajam vedno bolj vraževeren in da me to že začenja skrbeti. Kaj hudiča se je moralo zgoditi med zvezdami in planeti, da Italija zmaga celo v štafeti 4 x 100 metrov, potem ko so ji te iste zvezde podarile dve zmagi v 10 minutah na 100 metrov in skoku v višino, in za nameček so tudi omogočile, da se Italija okiti v daljnem Sapporu z dvema zlatima kolajnama v hitri hoji (kdaj pa kdaj tudi teku – nikoli mi ne bo dano, da razumem, kdaj nekdo pravilno maršira –, meni se zdi, da vsi, kdo bolj, kdo manj, v resnici tečejo). Na devet (ali 10, 11, včeraj jih je pobirala kot hruške) zlatih kolajn, ki jih je Italija doslej osvojila, jih je pet (!) v atletiki. Nemogoče. Nekaj mora biti narobe z vesoljem.