»Športnikom so brez soglasja dajali prepovedana zdravila«

Veslati je začel kot otrok, ko je pozno zvečer na skrivaj smuknil v kajak in zaplul po beneški laguni. Komaj 17 let mu je bilo, ko so ga sprejeli v reprezentanco. Daniele Scarpa, olimpijski prvak in podprvak v kajaku na mirnih vodah, Benečan po rodu, pa v svoji karieri ni nizal le športnih uspehov. Nase je opozoril leta 1994, ko je javno izpostavil dejstvo, da so profesionalnim športnikom brez njihovega soglasja vbrizgavali prepovedane substance. Ker je nastopil proti sistemu, so ga dvakrat neuspešno poskušali izključiti iz veslaške zveze. Danes z ženo Sandro Truccolo, dvakratno paralimpijsko prvakinjo v lokostrelstvu, vodi dobrodelno društvo Canoa Republic, pri katerem med drugim ženskam z veslanjem pomaga okrevati po operaciji zaradi raka na dojki.

Ste v šolo res odhajali s kanujem?

Pot v šolo in nazaj je bil edini trenutek v dnevu, ko sem lahko treniral. Namesto, da bi k pouku eno uro plul z linijsko ladjico, »vaporettom«, sem veslal. Po šoli sem moral namreč s starši na delo na polje, v večernih urah pa sem treniral košarko. Igral sem v C ligi, do 23. leta. Dogajalo se je tudi, da sem pri 12. letih ob 22. uri zaključil z nakladanjem sadja in zelenjave na tovornjak, na skrivaj stopil v kanu in odveslal v laguno. Pogoji za veslanje so tukaj idealni, gladina vode je zelo mirna.

Kdaj je prišlo do preskoka v profesionalno veslanje?

Na prvih tekmovanjih sem redno zmagoval. Vsi so se spraševali, s kom treniram, a sem bil samouk. Pritegnil sem pozornost državnih opazovalcev in s 17. leti stopil v vrste državne reprezentance. Prva, srebrna, medalja na svetovnih prvenstvih je prišla leta 1981, nasploh je bila to prva italijanska medalja na svetovnem prvenstvu v kajaku na mirnih vodah v kategoriji mladincev. Pri osemnajstih sem se zaposlil v policiji. 20 let mi je bilo, ko sem nastopil na prvih olimpijskih igrah v Los Angelesu v vrstah policijske športne ekipe. V dvojcu sem takrat priveslal na četrto mesto.

Leta 1994 ste nastopili na svetovnem prvenstvu v Mehiki. Na katere nepravilnosti v zvezi z dopingom ste takrat opozorili?

Zaradi bolečin v mišicah sem stopil do fizioterapevta, namesto mazila pa sem prejel injekcijo. Kasneje se je izkazalo, da je šlo za liposom, hormon, ki sodi na seznam prepovedanih substanc. Ko sem moral pred tekmovanjem izpolniti protidopinški obrazec, mi je zdravnik svetoval, naj zdravila ne omenjam. Izvedel sem, da so športnikom brez njihovega soglasja vbrizgavali prepovedane substance in o zadevo javno spregovoril. Kot policist je bila moja dolžnost, da zadevi pridem do dna. Razkritje pa so instrumentalizirali: športni dnevnik Gazzetta dello sport je objavil zavajajoč intervju in mi na ta način skoraj uničil kariero. Tudi moj nastop na olimpijskih igrah v Atalanti leta 1996 je bil pod vprašajem.

Celoten intervju v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku