»Soigralke so potrebovale moj nasmeh in mojo pozitivno energijo«

Goriška košarkarica Anna Turel je v četrtek z ekipo Ecodem Alpo iz okolice Verone dosegla napredovanje v A1-ligo. Še ne 22-letna branilka (rojena je 14. junija 2002) je bila med glavnimi nosilkami igre in s povprečjem 14 točk na tekmo tudi najboljša strelka ekipe trenerja Nicole Soaveja.

Kakšni so bili občutki ob napredovanju, sploh ker ste v finalu play-offa premagali svojo nekdanjo ekipo, videmski Delser Crich?

Odkar sem igrala v Vidmu, se je ekipa popolnoma spremenila. Ostali so trener, predsednik kluba in ostali člani vodstva, s katerimi je bilo lepo se spet srečati. Lepo pa je bilo predvsem zato, ker so me na prvo finalno tekmo v Videm prišli spodbujat cela družina, fant in številni prijatelji iz Gorice. Na povratni tekmi so bili občutki različni, saj smo igrale pred domačimi navijači in vse je bilo pripravljeno na veliko slavje. Zelo smo se veselile napredovanja, saj smo najbrž le znotraj ekipe verjele, da nam bo to uspelo. Videmčanke so bili favoritke, mi pa smo prišle v končnico optimalno pripravljene in zelo samozavestne.

Na prvi tekmi ste kljub mišični poškodbi dosegli 23 točk, na drugi pa ste večino časa preživeli na klopi. Kako težko je bilo spremljati soigralke z roba igrišča?

Sprva sem bila zaradi poškodbe zelo potrta. Eden izmed pomočnikov trenerja pa mi je dejal, da ekipa potrebuje moj nasmeh in mojo pozitivno energijo. Zato sem soigralke glasno bodrila s klopi. V tretji četrtini sem sicer poskusila stopiti spet na igrišče, a je bila bolečina prehuda. Želela sem dati svoj doprinos k zmagi, ko pa sem razumela, da bomo prednost obdržale do konca tekme, mi je bilo veliko lažje.

V prihodnji sezoni boste nastopali v A1-ligi, kar ste si vedno želeli. Še ne veste pa, ali ostajate pri Alpu, ali boste sprejeli ponudbo katerega drugega kluba. Kaj bo vplivalo na končno odločitev?

Igranje v A1-ligi je bil moj prvi mali cilj. Zavedam se, da bo prva sezona med elito zelo naporna. Privaditi se bom morala na višji ritem igre in delati predvsem na telesni pripravi. Na to, kje bom igrala, pa vpliva več faktorjev. V prvi vrsti želim sodelovati s trenerjem, ki mi lahko pomaga pri nadaljnji rasti in se rad posveča delu z mladimi igralkami na individualni ravni. Odločitev sploh ne bo enostavna. Srce mi pravi, naj ostanem tukaj, glava pa, naj grem drugam. Dobro se bom posvetovala s svojim agentom, tako da računam, da bom do polovice junija dokončno izbrala svojo bodočo ekipo.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku