S(m)o Slovenci marsovci?

V nedeljo je udarila strela. Dobesedno, v smislu, da mi je zažgala računalnik in spravila na kolena internetno povezavo. Pišem torej v popolnoma nemogočih pogojih, na računalniku, ki ni moj.

Zadnja dneva sta bila precej pestra, predvsem kar se tiče slovenskih nastopov v ekipnih športih. Najprej so dekleta premagala Južno Korejo v rokometu, zvečer so po res lepi tekmi odbojkarji premagali Kanado, včeraj zjutraj pa so se odkupili tudi moški rokometaši in v vedno občutenem derbiju zanesljivo premagali Hrvate, kljub temu, da so začeli tekmo v stilu prejšnje. To se pravi, slabo. Tri zmage torej in to nič manj kot na olimpijskih igrah. Odbojkarsko tekmo sem potem iz čistega užitka gledal spet v ponovitvi na SKY-ju in se zamislil, ko sem slišal komentatorja, kako je začel razlagati, kakšen športni fenomen je Slovenija, ki si s samima dvema milijonoma prebivalcev lahko privošči luksuz, da nastopa na olimpijadi v ekipnih športih in da meša štrene reprezentancam največjih svetovnih športnih velesil. Komentator ob tem ni pozabil dodati, da ima ob vsem tem Slovenija športnike, kot sta Luka Dončić in Tadej Pogačar, reci in piši najboljšega košarkarja in najboljšega kolesarja, kar jih je na svetu.

Moram reči, da me je ta preprosta ugotovitev malodane presunila in sem takoj pomislil, da se vedno še sami ne zavedamo, kaj pomeni nastop kar treh reprezentanc ene same države na olimpijadi v dveh od treh najbolj razširjenih dvoranskih športov na svetu. Vzemimo na primer Italijo, ki se ima za športno velesilo v ekipnih športih. Na olimpijadi ima obe ekipi v odbojki, nima košarke, seveda nima rokometa, ima pa obe ekipi v vaterpolu, športu, ki je bolj ali manj domena dežel, ki gledajo na Jadransko morje, z redkimi izjemami, ki prihajajo od drugod. Bolj ali manj kot Slovenija, se vam ne zdi? In se ima za športno velesilo. Slovenija, ki ima enega prebivalca za vsakega tridesetega Italijana, kaj bi potem morala biti? Marsovska reprezentanca?

Ampak prava primerjava je primerna z nogometom, bi lahko kdo rekel. Vzemimo zadnje evropsko prvenstvo. Tako Italija kot Slovenija sta izpadli v osmini finala s tem, da je šla Slovenija domov nepremagana, medtem, ko je Italija izgubila kar dvakrat in pol, če pomislimo, da je izenačila s Hrvati v sodnikovem podaljšku. Osebno ne vidim velike razlike, če ne kvečjemu v korist prav Slovencev.

Malokrat pomislimo, da na najvišji svetovni ravni igrajo le reprezentance velikih in močnih držav, kjer je posamezni šport zelo razširjen, kjer ga igrajo vsepovsod po šolah, kjer lahko črpajo iz neverjetno širokega bazena ljudi, ki se s tistim športom ukvarja. Pomislimo samo, kakšen skok je na primer naredil nogomet v ZDA, ko so ga masovno začeli igrati po šolah. Na odbojkarskem turnirju igra Slovenija najprej proti Kanadi, potem proti Srbiji, ki je tudi športni fenomen, a ima vseeno petkrat več prebivalcev kot Slovenija, potem še s Francozi in, če bo napredovala, bo igrala proti takim velesilam, kot so lahko ZDA, Italija, Poljska, Brazilija in podobne. Bolj ko mislim, bolj se mi zdi naravnost smešno, ko preberem ta spisek, in se sprašujem, kako in zakaj lahko mala Slovenija spada v to druščino. Prej bi pričakoval, da nastopa na olimpijadi malih držav in da se meri z njej primerljivimi državami, kot so lahko Malta, Moldavija, Črna Gora in podobne. Ne, igra proti največjim in kdaj pa kdaj tudi zmaga. Imejmo to vedno v mislih, čudimo se naprej vsaki zmagi in bodimo malo bolj strpni ob porazih, pa čeprav, ko si boljši, tudi če si majhen, moraš igrati na zmago in jo po možnosti tudi doseči.

Če sem že pri ekipnih športih, se moram nujno dotakniti košarkarske tekme med ZDA in Srbijo. Prva ugotovitev: ko Američani igrajo proti katerikoli ekipi, ki skuša igrati košarko, izpadejo kot Marsovci v vesolju, ki ne vedo, kaj početi. Potem pa na njihovo srečo se vedno dobi nekdo, ki ima strelski dan, in ko je ta nekdo Kevin Durant, ki dobesedno ne more zgrešiti meta ob svojih 211 cm, potem se ti slabo piše. Če pa hočeš gledati košarko, pravo košarko, potem pa moraš nujno gledati kam drugam. Da, ali zmagali so s 24 točkami prednosti. To ni dovolj? Sploh ne. Zanimalo bi me, kako bi bilo, če bi na primer Srbija zadela kdaj pa kdaj kak met (pri svojih letih si ne bi nikoli mislil, da bom kdaj videl srbsko ekipo, ki ne zna metati z razdalje). Predvsem pa, če bi znala kaznovati neumne obrambne postavitve Američanov, namesto da bi jim podajala žogo v roke.