»Pri tenisu si popolnoma sam, zmaga je tvoja zasluga, poraz pa tvoja krivda«

Ivan Ljubičić ne sodi med najbolj poznane teniške igralce, čeprav se je v svoji karieri povzpel na absolutno tretje mesto lestvice ATP. Mnogi so ga spoznali šele, ko je po zaključeni karieri leta 2015 sprejel mesto trenerja legendarnega Rogerja Federerja in na tem mestu ostal vse do upokojitve švicarskega asa.

Dostopen in nasmejan Hrvat bosanskih korenin je na festivalu športa v Trentu z veseljem odgovarjal na številna vprašanja, ki so zadevala njega, njegov odnos do Federerja in seveda tudi stanje v sodobnem tenisu, v katerem ima vse vidnejšo vlogo Jannik Sinner. Južnega Tirolca je Ljubičić spoznal, ker je tudi Sinner nekaj časa obiskoval Piattijevo teniško šolo.

Ljubičić se je najprej spomnil svojega rekordnega kariernega dosežka in tega, kako mu je tenis dobesedno rešil življenje: »Prvega maja 2006 sem bil tretji na lestvici ATP, a tistega leta nisem zmagal niti enega turnirja. Rešili so me številni odigrani finali in polfinali, kar je tudi največ, kar si lahko z Nadalom in Federerjem kot nasprotnikoma dosegel. Zame je bilo tisto tretje mesto eden izmed najlepših dni v življenju. Bil sem tretji, a pred mano sta bila Rafa Nadal in Roger Federer, torej sem bil prvi med smrtnimi teniškimi igralci. Ostala dva sta (bila) Marsovca.«

»Tenis mi je dobesedno rešil življenje. Na začetku devetdesetih let je bilo v bivši Jugoslaviji tragično, tenis pa mi je pomagal, da mi je uspelo zbežati iz tistih krajev in tudi rešiti družino pred najhujšim. Staršem sem poskušal dati to, kar so imeli pred začetkom vojne. Leta 1993 sem iz domačih krajev zbežal in pribežal v Italijo. Predsednik teniškega kluba iz Moncalierija Carlo Gucciero, večno mu bom hvaležen, se je leta 1993 odločil, da bo v svoj teniški klub povabil in gostil deset otrok iz BiH. Med temi desetimi izbranimi sem bil tudi jaz.«

Zakaj imate radi tenis?

Tenis je edini šport, pri katerem si popolnoma sam. Kjer je zmaga tvoja zasluga, poraz pa tvoja krivda. Zame je to najpravičnejši šport. V tenisu je vse črno ali belo; priznam, da sem imel nato težave v življenju, ker je tam marsikaj sivo. Moj idol je bil Stefan Edberg. Po njegovi zaslugi sem vzljubil tenis. Do osemnajstega leta sem ga tudi poskušal oponašati z igro »serve and volley«, nato pa mi je takratni trener Riccardo Piatti delno spremenil način igre.

Dobro ste (s)poznali tri velikane sodobnega tenisa. Začnimo s Federerjem.

S Federerjem imava razmerje 3:13. Morda si lahko za dva poraza kaj očitam, vendar je bil on enostavno močnejši. Federerja sem nato povsem nepričakovano treniral kar sedem let. Recimo temu tako. Čeprav bi sam raje rekel, da sem z njim sedem let govoril o tenisu. Bila sva prijatelja. Leta 2015 sem komentiral turnir za Sky in me je Roger povabil na večerjo, na koncu pa me je vprašal, ali bi ga treniral. Zame je on najboljši igralec vseh časov. Sprejel sem in potem začel razmišljati, kako mu lahko sploh pomagam. Leta 2016 smo šest mesecev mirovali, oziroma smo le trenirali, kar je bilo bistvenega pomena za njegovo kariero med letoma 2017 in 2018. V tistih mesecih sem ga prepričal, naj se poredkoma približa mreži. Nisem videl igralca, ki bi bil med igro tako raznolik kot on. Mislim, da je ta njegova značilnost posledica tega, da je Švicar po očetu in Južnoafričan po mami. Kakšno nepopisno veselje je bilo, ko je zmagal na Wimbledonu po petih letih brez naslovov. Gre za moj največji uspeh v trenerski karieri. Proti Nadalu je igral vrhunsko, čeprav je bil lažje poškodovan. Precej tednov, preden je napovedal konec kariere, me je poklical in mi odločitev napovedal. Koleno mu je povzročalo preveč težav. Federer bi lahko s tistim kolenom nadaljeval, a je prišel najdlje do četrtfinala, to pa zanj ni bilo dovolj. Zato se je raje odločil, da preneha.

Nadaljujva z Nadalom.

Z Nadalom imava razmerje 2:7. V finalu v Madridu sem bil na pragu zmage. Nadal je v karieri zmagal le en turnir »indoor«. Tistega proti meni. Nadal je del zgodovine tenisa. Med tekmo ni nikoli odvrgel loparja. Tudi s tega vidika je bil zgled. Spomnim se, kako je pomagal med poplavo. Nekoliko me je presenetilo, kako je sprejel odločitev, da zaključi kariero. Bil sem prepričan, da bo Roland Garros njegov zadnji turnir. Da bo jasno. Na teh nivojih take odločitve ne padejo zato, ker ne maraš več tenisa, ampak zato, ker se ne čutiš več v stanju – običajno zaradi poškodbe ali starosti – zmagati na tekmah, na katerih bi sicer zmagoval.

Nazadnje še Đoković.

Novaka poznam zelo dobro, ker je pri 17 letih začel trenirati z nami, z mano in Piattijem. Skupaj sva trenirala devet mesecev. Novak je bil kot mlad igralec zelo agresiven, potem je nekoliko spremenil sistem igre. Mislim, da je bil on edini, ki je po mojem servisu žogico odbil s še večjo hitrostjo. Đoković je taktično zelo zrel. Ne vem, zakaj, ampak vedno ima vajeti igre v rokah on. Misliš, da si na tem, da boš osvojil točko, a te preseneti.

Celoten intervju v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku