»Prehoditi Vertikalo v 15 dneh je bilo vendarle težje kot preteči maraton«

Na dan, ko je Janja Garnbret v Parizu ubranila olimpijski naslov v športnem plezanju, smo zmotili članico Slovenskega planinskega društva Trst Jasmin Rudež. Soavtorico posodobljenega vodnika po Vertikali SPDT smo ujeli ravno med hojo na planini Pecol pod Špikom nad Policami (ali Montažem).

Ali ste že obiskali Pariz?

Da, leta 2014 z možem in sinom Jakobom. Mesto me je tako prevzelo in navdušilo, da sva si z možem zaobljubila, da ga bova prej ali slej spet obiskala. Doslej pa nama to še ni uspelo.

Ali spremljate olimpijske igre?

Seveda, kolikor mi je le mogoče. Z zanimanjem sem sledila predvsem atletiki, pa tudi športni in ritmični gimnastiki. Spremljala sem tudi vsa tekmovanja, na katerih so nastopali slovenski športniki.

Katera tekmovanja so vas najbolj prevzela?

Zelo navdušena sem bila nad petkovo srebrno kolajno Nadie Battocletti v teku na 10.000 metrov. Njen ciljni sprint je bil res neverjeten. V atletiki je bil izjemen tudi švedski skakalec s palico Armand Duplantis. Ne morem pa mimo zlate kolajne slovenske judoistke Andreje Leški v prvih dneh iger.

Za katere športnike pa navijate?

Navijala sem za jadralko Jano Germani in za vse slovenske športnike. Od vedno pa imam rada tudi avtsajderje oziroma vse tiste športnike, ki, čeprav niso v ospredju, trenirajo enako trdo kot dobitniki kolajn. Zato, če se le da, spremljam tekmovanja od začetka do konca in ne le takrat, ko nastopajo favoriti.

Najbrž ste spremljali tudi zmago plezalke Janje Garnbret.

Seveda, zelo sem se veselila njene zmage. Je izjemna plezalka, zaslužila si je zlato kolajno.

Imate kakšen poseben olimpijski spomin?

Zelo dobro se spomnim zmage maratonca Gelinda Bordina v Seulu leta 1988 – takrat sem bila še višješolka –, pa tudi zlate kolajne Stefana Baldinija v Atenah leta 2004, prav tako v maratonu. Kot ljubiteljica atletike ne bom pozabila niti zmage slovenskega metalca kladiva Primoža v Pekingu leta 2008. Takrat je Zdravljica sploh prvič zadonela na olimpijskem atletskem stadionu.

Decembra lani ste predstavili novi vodnik po Vertikali SPDT, ki je požel veliko zanimanja. Koliko predstavitev ste sploh imeli?

Kar veliko. Bili smo v vseh krajih v naši deželi, kjer živijo Slovenci, in sicer v Trstu in okolici, v Gorici, na Trbižu, v Benečiji. Predstavitve smo imeli tudi v Vidmu in Ljubljani ter pri nekaterih planinskih društvih s Primorske. Bila je kar naporna pomlad. Zanimanja za Vertikalo je res veliko, in to tako med Slovenci kot med Italijani. Marsikdo se je letos podal na pot, občasno pa nas tudi kdo kontaktira za dodatne informacije.

Je bilo težje prehoditi celotno Vertikalo ali preteči maraton?

Oba podviga imata marsikaj skupnega, saj gre v obeh primerih za dolgotrajni trud, v katerem so prisotne tudi krizni trenutki, ki jih je treba premagati. V maratonu se to običajno pojavi pri 35. kilometru. Mislim pa, da je bilo vendarle težje na Vertikali, saj je pohod trajal kar 15 dni. Vmes smo morali skrbeti še za orientacijo, iskanje poti, logistiko in podobne zadeve.

Celoten intervju na olimpijskih straneh nedeljskega Primorskega dnevnika