Predsednik, trener ... antifašist

Luigi ali Gigi Fresco je ime, ki v svetu nogometa marsikomu veliko ne pove, a za ljubitelje statističnih podatkov je Fresco že dosegel rekord, ki ga bo res težko podreti. Fresco je namreč 42 let neprekinjeno trener ekipe Virtus Verona, ki je letos nastopila v C-ligi v isti skupini kot Triestina. Na svetovni ravni je sicer Guy Roux treniral francoski Auxerre kar 44 let, a ni šlo za neprekinjeno obdobje. Fresco je začel ekipo trenirati pred več kot štirimi desetletji, ko je slednja nastopala v 3. amaterski ligi, klub pa je postopno rasel in se letos prebil v končnico za napredovanje v tretji najmočnejši italijanski ligi. Klub je nastal v mestni četrti Borgo Venezia in dalj časa životaril v amaterskih ligah Veneta. Ko je klub leta 1982 izpadel v 3. amatersko ligo, se je takratno vodstvo umaknilo in za predsednika je bil izglasovan Fresco, takrat komaj polnoletni fant, ki pa je že treniral mladinske ekipe kluba. Prevzel je mesto trenerja prve ekipe in počasi se je začel vzpon kluba, ki je v štirih desetletjih doživel le en izpad, ki pa je bil posledica reforme prvenstev; po nastanku enotne C-lige (prišlo je do združitve C2 in C1-lige) je Virtus Verona iz C2-lige izpadla v D-ligo, a je vseeno ostala v četrtem najkakovostnejšem prvenstvu v Italiji. Vendar pogovor z Gigijem Frescom se nikakor ne more in ne sme omejiti na zgolj športno plat, ker je Virtus Verona mnogo več kot športno društvo. Socialno poslanstvo tega kluba je jasno. V njem je igralo veliko število priseljencev, ravno tako je v klubu delalo in še dela nekaj nekdanjih zapornikov, vsako leto pa klub organizira za vse ekipe potovanje v kak za nogometni svet neobičajen kraj. Naj bo to Kuba, Sarajevo ali celo koncentracijsko taborišče Dachau. Seveda smo Fresca najprej vprašali, če je edini razlog, da je toliko časa ostal v sedlu, ravno ta, da je istočasno predsednik in trener.

»Ne bom skrival, da je to bilo bistvenega pomena. Pomislimo le na letošnjo sezono, ko smo v prvih 13 krogih zbrali zgolj sedem točk. Koliko klubov bi v takem stanju potrdilo trenerja? Najbrž nobeden. Pri Virtusu Veroni pa smo vztrajali in smo se nato celo uvrstili v končnico za napredovanje. V preteklosti sem bil na tem, da se odslovim, a nato je prišlo do zmage, ki je bila odločilna za »trenerjev stolček«.«

Mnogokrat beremo, da so igralci tisti, ki pritiskajo na klub, da bi prišlo do zamenjave trenerja. Ste kdaj imel vtis, da je kak igralec igral »proti« vam, ali do tega pri Virtusu ne prihaja ravno zato, ker ste v določeni meri nedotakljivi?

Pri nas gotovo se to ne dogaja, ker igralci dobro vedo, da nisem običajen trener. V drugih klubih pa ne izključujem, da se najde kak primer. Čeprav sem bolj mnenja, da se v slučaju, ko pride do slabega odnosa med trenerjem in igralcem, slednji na igrišču ne potrudi maksimalno. In morda niti zavestno.

Celoten daljši intervju lahko preberete v današnji (sredini) izdaji Primorskega dnevnika