Pisala se je zgodovina plavanja, a ne na Rai

Ne vem, kako in po katerih kanalih gledate prenose tekmovanj na olimpijadi, a res iskreno upam, da jih ne gledate na Raiu, kajti način, kako italijanska javna televizija sledi olimpijskim igram, je res težko opisati z besedami, ki bi vsebovale vsaj kakšen odtenek pozitivnega. Če ne veste, je olimpijada eno redkih med velikimi tekmovanji, za katera imajo bolj ali manj vse javne televizije v Evropi še pravice do prenosa. Druga taka tekmovanja so na primer še svetovno in celinsko prvenstvo v nogometu.

Dogaja se namreč, da so tako Mednarodni olimpijski komite kot obe najmočnejši nogometni združenji FIFA in UEFA že tako bajno bogati, da jim res ni treba gledati na vsak dodaten dolar ali evro in so lahko dobrodušni do gledalcev po svetu ter jim privoščijo, da brezplačno sledijo največjim dogodkom, navijajo za svoje atlete in kar se njih samih tiče, zakaj ne, še dodatno širijo zanimanje za njihovo športno panogo med ljudske mase. Človek bi mislil, da bodo javne televizije zgrabile to priložnost z obema rokama in iztržile čim več. In moram priznati, ker tudi zelo dobro poznam pogoje, v katerih delajo, da RTV Slovenija dela točno to, kar se od nje lahko pričakuje. Med drugim bi rad, če lahko, posebej pohvalil razglednice, ki jih vsak dan pripravlja iz Pariza Maja Hrvatin in so po mojem mnenju prav vse primeri novinarstva na najvišji možni ravni.

Če se povrnem k Raiu, ostanem naravnost brez besed. Od treh glavnih kanalov, ki jih ima na razpolago, je italijanska javna televizija odločila, da postane Rai2 olimpijski kanal. V redu: ampak če je to to, potem mora biti res olimpijski kanal in se mora torej vse ostalo podrediti olimpijadi. Tv dnevnik? V pavzah, ko se nič ne dogaja – v čem je problem, za božjo voljo? Da ne omenim posebnega športnega kanala RaiSport, kjer predvajajo vse mogoče, a v glavnem popolnoma nezanimive stvari.

Zakaj sem tako ogorčen? Zato, ker je Rai v sredo zvečer dosegel tako vrtoglave nižine, da se lahko primerjajo z največjimi oceanskimi brezni. Ob 20.30 se začnejo finalna tekmovanja v plavanju, ki ni ravno zanemarljiv olimpijski šport. Običajno se program vseh normalnih televizij na svetu vrti okoli plavanja v prvem tednu in atletike v drugem. Ker se je točno vedelo veliko vnaprej, kdaj bodo finali, bi bilo normalno misliti, da bodo na Raiu premaknili termin dnevnika ali ga vsaj predvajali v telegrafski obliki. Ne, dnevnik je na programu ob 20.30 in naj gre olimpijada k vragu. In medtem ko se v Parizu vrstijo največji čudeži v zgodovini plavanja v dnevu, ki bo za vselej zapisan v zgodovino tega športa, na Raiu govorijo o običajnih političnih puhlicah.

Da samo spomnim, kaj se je zgodilo. Prvi finale: Švedinja Sarah Sjöström, ena največjih plavalk v zgodovini, končno osvoji zlato olimpijsko kolajno, ki ji je še manjkala na 100 prosto, in to na »stara« leta, ko so vsi že mislili, da so njeni najboljši časi mimo. Drugi in četrti finale: mladi Francoz Leon Marchand osvoji nekaj nepojmljivega, zmaga namreč tako na 200 delfin (in prehiti svetovnega rekorderja) kot na 200 prsno, podvig, za katerega si še nikoli nihče v zgodovini plavanja ni zamišljal, da je sploh mogoč, da namreč v istem večeru zmagaš v kar dveh finalih na 200 metrov, in to v najbolj težkih stilih, delfinu in prsnem. Tretji finale: Američanka Kathy Ledecky (ste vedeli, da je v daljnem sorodstvu s smučarsko in deskarsko šampionko Ester Ledecka iz Češke?) suvereno zmaga na 1500 prosto in s tem osvoji svoj četrti zaporedni olimpijski naslov v tej disciplini (prvič v Londonu pri 15 letih) in osmega posameznega nasploh ter s tem piše zgodovino (in ni še konec: čez štiri leta v Los Angelesu bo stara kot Sjöström danes).

In potem še finale v kraljevi disciplini, 100 metrov prosto za moške, v katerem Kitajec Pan premaga celo konkurenco za več kot sekundo in postavi nepojmljiv svetovni rekord, ki zdaj znaša 46,40. Prijatelj me je vprašal, kaj bi tak izid pomenil recimo v atletiki na 100 metrov. Odgovoril sem: kot če bi nekdo nenadoma tekel 100 metrov v 9,25 sekundah. V času, za katerega so vsi do včeraj mislili, da ga je nemogoče doseči.

Ko se je Rai vključila v prenos sta bili prvi dve finalni dirki že končani. Nikoli niso pokazali posnetkov. Na koncu vsega, v oddaji v studiu, je novinarka na vprašanje, kaj se je zgodilo v plavanju, vedela le povedati, da je Italijanka Quadarella zgrešila kolajno. Ne samo popolna nekompetentnost, temveč tudi najbolj zakrknjena provincialnost. Sram jih bodi.