Peto mesto je gotovo neuspeh

Kakšna škoda! Pol metra več ali le centimeter krajše športne copate (prestop v prvem metu, ko je disk poletel preko 68 metrov) in bi imeli še eno fantastično zgodbo o uspehu slovenskega športa. Osebno sem mislil, da bo mladi orjak iz Ptuja Kristjan Čeh, 206 cm mišic, ob tako zastrašujoči postavi s povsem neustreznim videzom mladega znanstvenika s svojimi velikimi naočniki in mirno, skoraj plaho, držo (da se izrazim po moderno, z videzom čistega »nerda«), Sloveniji prislužil še eno kolajno in tako spisal še eno zgodbo o čudnih vesoljskih okoliščinah, ki so se morala dogajati nad slovenskim nebom med koncem februarja in sredino marca leta 1999, ko so se v kratkem obdobju povsem na različnih koncih Slovenije rodili eden za drugim Čeh, Luka Dončić in Janja Garnbret, da ne omenim na primer še Domna Prevca.Če bi se zgodilo v kakem preteklem obdobju, da je 22-letni slovenski atlet v samem svetovnem vrhu tako starodavne atletske discipline kot je met diska in da na Olimpijadi doseže peto mesto, le pol metra od odličja, bi mu sedaj peli slavospev in bi ga vsi kovali v zvezde, češ, glejte, tako mlad, pa že peti na Olimpijadi, eden najboljših rezultatov sploh v zgodovini slovenske atletike, takoj po medaljah Kozmusa, Bukovčeve in Čeplakove, velik obet za bodočnost. In tako dalje. A na srečo ni več tako. Ali vsaj upam, da ni več tako. Bomo videli, če bodo reakcije slovenske javnosti primerne pravi miselnosti, ki mora vedno spremljati komentar o uspehu ali neuspehu posameznega športnika, ali če bodo, tipično po slovensko, spet pesimistični, češ, bil je pred Olimpijado drugi najboljši na svetu, potem pa se je podelal v hlače in ni dosegel tega, kar bi moral, to je kolajno. Trezni komentar bi po moje moral izgledati nekako takole: peto mesto je gotovo neuspeh, nedvomno, kajti fant je bil sposoben veliko boljšega nastopa, ali je treba imeti vedno v vidu, da je prvi nastop na Olimpijskih igrah ob tako visokih pričakovanjih vedno težaven in da je treba tudi veliko sreče, da se vse na isti dan spravi skupaj na najboljši možen način. Sreče, ki je Čeh ni imel. Po nesrečnem prestopu po prvem metu se mu je nedvomno v mislih nekaj podrlo, ali uspelo mu je še vedno, da se pobere in na koncu je res malo manjkalo do sanjskega uspeha. Malo, zelo malo, a odločujoče. Poanta je ta: fant ima ogromno olajševalnih okoliščin, ki gredo njemu v prid, a na koncu šteje le končni izid. In, hočeš nočeš, peto mesto je neuspeh. Pika. Sposoben je bil veliko boljšega rezultata, a ga ni dosegel. Nihče mu ne bo nič zameril, dogaja se redno tudi najbolj prekaljenim športnikom, a se bo moral vedno zavedati, da se mu je olimpijski nastop letos ponesrečil. In da zato, prav zato ker je neverjeten talent, mora sedaj še trše poprijeti za delo in si postaviti jasen cilj, da čez tri leta gre v Pariz s trdnim namenom, da pomete s konkurenco. Porazi te učijo samo takrat, ko se zavedaš, da so bili v resnici porazi in da v porazu ni nobene tolažbe. Poraz boli, še kako boli. Prav zato moraš trenirati kot obseden, da ne boš prihodnjič trpel še enkrat na isti način. Tako, in samo tako, nikakor drugače, razmišljajo pravi šampioni. Ker če ne bi tako razmišljali, ne bi bili šampioni, bi bili le navadne zgube, luzerji. Pustite mi, da zdaj malo skočim »z droga na frasko« (di palo in frasca iz italijanščine). Včeraj smo bili priča kar trem premieram v olimpijskem sporedu, mešani štafeti v mešanih slogih v plavanju, mešani štafeti 4x400 v atletiki in mešani štafeti v triatlonu. Mislim, da je Olimpijski komite potegnil pravo potezo, ko je končno uvedel te štafete, kjer v ekipi nastopata dva moška in dve ženski. Prvi šport, ki je uvedel v mednarodni spored mešane štafete, je bil biatlon, in po prvih negodovanjih se je tovrstno tekmovanje uveljavilo in je sedaj mešana štafeta po zanimanju na isti ravni (skoraj) kot klasične štafete. Včeraj sem govoril o novih športih, ki se nam obetajo v bodočnosti. Te nove discipline niso sicer novi športi, ali vseeno izražajo veliko spremembo v miselnosti in gredo po moje v pravo smer. Sporočilo, ki ga dajejo, je povsem jasno že ob prvem bežnem pogledu na način, kako se tekmovanje odvija. Tako v atletiki kot v plavanju ni nujno, da moški tekmujejo skupaj in ženske prav tako, tako, da se dogaja, da sta kdaj pa kdaj na progi istočasno moški in ženska. Seveda si moški v tem slučaju pribori ogromno prednost, ki jo pa seveda lahko takoj izgubi, ko se vlogi v naslednji predaji zamenjata. Na koncu se vse skupaj sešteje in zmaga tista štafeta, ki je imela boljše tako moške kot ženske. Ali prevedeno: niso važne posamezne razlike, važen je le končni izid, ki je dober, samo če so vsi, tako moški kot ženske, enako dobri. Na svetu nas je pol moških in pol žensk. Vsak spol ima svoje prednosti in slabosti, ki se pa med seboj dopolnjujeta. In zato, da kot družba dosežemo maksimum, mora vsak dati svoj največji možen doprinos v okviru tega, kar zna in zmore. Ni kaj: to je po moje poduk, ki bi moral veljati na vseh področjih normalnega skupnega življenja. In če lahko mešane štafete pripomorejo k temu, da se ta zavest počasi ustvari in usidra v človeške duše povsod po svetu, potem lahko samo pozdravimo njihovo rojstvo in uvod v olimpijski program.