Od vodenja Uefe do družinskega življenja in primorskih korenin

Aleksander Čeferin nima težav ne z odločanjem ne s prevzemanjem odgovornosti. O svojem poklicu govori z veseljem in s ponosom. V šali pove, da so še hujše službe od njegove. Zadovoljen je tudi, ker so njegove zahtevne zadolžitve in stalna odsotnost ob razumevanju pozitivno vplivali na kakovost družinskih odnosov. Čeferin je na čelu Evropske nogometne zveze od leta 2016. Zadnja dva mandata je bil izvoljen s soglasno podporo vseh 55 članic Uefe. Protikandidata niti ni imel, kar samo po sebi govori o njegovem delu in zaupanju, ki ga uživa. Ne boji se izzivov. Ponosno pove, da Uefa 97 odstotkov proračuna vrne nazaj v nogomet. Ne boji se izzivov, pravi, da ima dobro ekipo.

Gospod predsednik, kateri ključni dejavniki so vplivali na vašo pot iz sicer ugledne odvetniške pisarne do položaja predsednika Uefe?

Predsednik slovenske nogometne zveze sem postal leta 2011, po odstopu Ivana Simiča. Leto 2015 je v svetovni nogomet prineslo precejšnje zaplete, od korupcijskih afer do aretacij. Situacija je bila najmanj čudna, nakar so k meni prišli predstavniki nogometnih zvez Švedske, Danske, Finske in Italije in mi namignili, da me vidijo na čelu evropske zveze. Najprej sem jim odvrnil, da ni nobenih možnosti za uspeh, če me podpirajo samo štiri države. Ne, ljudje si želijo sprememb, dovolj jim je elitizma, želijo drugačnega človeka na čelu Uefe, je bil njihov odgovor. Potem sem govoril s predstavniki držav iz regije in na hitro smo zbrali podporo še 13 držav. V izvršnem odboru, kjer so nekateri sedeli tudi 30 let, so me podcenjevali, kar mi je celo pomagalo in nazadnje sem dobil volitve s 76-odstotno podporo. To mi je osebno prineslo veliko spremembo, ampak sem prej temeljito premislil, ali me ta funkcija zanima in mi predstavlja izziv. V življenju vse pomeni tajming oziroma pravi trenutek, ko moraš nečemu reči da ali pa ne. In če ga zamudiš, ga ni nikoli več. Prepričan sem, da se v takih okoliščinah ne bi nikoli več znašel. Je pa pri hitri odločitvi potreben pogum. Seveda so tudi v Sloveniji govorili, kako nimam šans, da bom dobil pet glasov. In to celo nekateri nogometni funkcionarji, za katere se je izkazalo, da jim niti približno ni bilo jasno, kakšne so bile dejanske razmere. Doma sem se pogovoril z ženo, ki je odločitev prepustila meni z besedami, kakorkoli se boš odločil, te podpiram. Potem sem govoril še z očetom, ki je bil veliko bolj konkreten: ‘To moraš zagrabiti, pojdi v to, pojdi, pojdi,‘ so bile njegove besede. Vse ostalo pa je - zgodovina.

Koliko časa bi lahko še ostali na tem položaju?

Teoretično največ še en mandat po koncu sedanjega, torej največ do leta 2031. A se je treba zavedati, da ne moreš prisiliti 55 držav, da te podprejo. Soglasna podpora mi veliko pomeni, a mi prinaša tudi veliko odgovornost. Sam nikoli nisem razumel tistih, ki so slavili, ko so bili izvoljeni. Slaviš lahko na koncu mandata.

Ob prevzemu vloge predsednika ste si najbrž zastavili določene cilje. Ste jih izpolnili?

Vedno se pojavljajo nove stvari. Jaz sem predvsem na začetku spremenil način vodenja. Omejil sem mandate predsedniku in članom izvršnega odbora, kjer so nekateri prej sedeli po 30 let. Menim, da ni prav, da nekdo tako dolgo ostane na enem položaju. Veliko smo investirali v ženski nogomet, v mladinski nogomet. Treba je vedeti, da Uefa od 6,7 milijarde letnega proračuna kar 97 odstotkov teh sredstev vrača nazaj v nogomet. Mi za svoje poslovanje porabimo manj kot tri odstotke proračuna, kar je manj kot v kateri koli nevladni organizaciji ali pa kateri koli dobrodelni organizaciji.

Kako pri Uefi spodbujate trajnostni razvoj in zmanjšanje vpliva nogometa na okolje?

To je zelo aktualno vprašanje. Imamo dogovor z Evropsko unijo, da poskušamo zmanjšati ogljični odtis. Naslednje evropsko prvenstvo v Nemčiji naj bi bilo najbolj zeleno evropsko prvenstvo kadarkoli. Tudi funkcionarji se bomo vozili z vlaki, ker želimo biti vzor. Pri tem smo zelo aktivni in to je po moje ena od prioritet, saj ima nogomet tak vpliv, da lahko pri tem ogromno pomaga.

Kako se Uefa odziva na vpliv in potrebe navijaških množic? Ali navijači lahko vplivajo na vaše delo?

Seveda vplivajo, nogomet je odvisen od igralcev in navijačev. Začeli smo se več pogovarjati z njimi. Podpisali smo sporazum, kot govornika so me celo povabili na kongres evropskih navijačev v Manchester. Prav je, da se čim več pogovarjamo. Seveda so med navijači tudi taki, ki se z nikomer ne želijo pogovarjati in povzročajo incidente, ampak večina so vendarle ljubitelji nogometa. Ker se pogovarjamo, jih že vključujemo tudi v organizacijo tekmovanj. Imamo dogovor s predstavniki navijačev invalidov, da nam svetujejo, kako naj na stadionih poskrbimo zanje. Seveda je danes tako, da nihče ne mara inštitucij, vsi obrekujejo vlado, športne zveze ... češ, saj jim gre samo za denar. To poskušamo z medsebojnim pogovarjanjem počasi spremeniti. Najslabše bi bilo, če bi navijače ignorirali.

Ženske in prihodnost evropskega nogometa?

Veliko vlagamo v ženski nogomet, ki seveda še vedno ni dobičkonosen, kar velja tudi za vsa mladinska tekmovanja pri fantih. Ampak zame tu ne gre za izgubo, gre za investicijo. In česar se ljudje še ne zavedajo, moški nogomet je star šport. Moški igrajo nogomet sto let, ženske pa ne. V večini držav pred desetimi, petnajstimi leti ženske sploh niso igrale nogometa in je že zato treba imeti potrpljenje. In sam tudi pravim sponzorjem, da je treba investirati tja, kjer je še relativno poceni. Glede na to, kako ženski nogomet raste, se investicija v ženski nogomet splača. Imamo zelo resne sponzorje za ženski nogomet, a vse ne gre kar čez noč. Imamo potrpljenje in vemo, da je tako prav za ženski in mladinski nogomet. Ne eden ne drugi pa za zdaj še nista dobičkonosna.

Kakšna je vloga družine v vašem življenju? Kako usklajujete poklicne obveznosti s časom, ki ga preživite s svojimi najbližjimi?

Mislim, da zelo dobro. S soprogo Barbaro si pustiva, da oba živiva. Nikoli mi ni očitala, da sem v tujini. Razume, da imam to delo rad, tudi ona veliko potuje. Najina najstarejša hči Nina se je pred nedavnim poročila, sicer je odvetnica v naši pisarni. Srednja hči Neža študira v Milanu in je tudi ni doma, Ano pa čaka še zadnji letnik srednje šole. In moram reči, da se je naš kvalitativen odnos z mojimi obveznostmi še poboljšal. Ker tega ne znaš ceniti, ko si stalno doma. Ko sem delal v odvetniški pisarni, nikoli nisem imel časa, bil sem nenehno utrujen, ni se mi dalo ne to ne ono ... Zdaj pa sem, ko sem doma, ves čas na voljo družini in se svojim dekletom potrudim čim bolj ustreči. Priznam, da jim zelo popuščam.

Obstajajo kakšne življenjske modrosti, nauki, ki jih uporabljate pri svojem delu in tudi zasebno?

Predvsem moraš spoštovati druge ljudi. Mislim, da moraš biti čist sam pred sabo. Oče mi je nekoč rekel: ‘Ko pride do kakšne težke situacije, razmisli, ali si naredil vse po svoji najboljši volji in moči. In če si, se ne sekiraj za to, kaj kdo pravi.’ In jaz se poskušam tega držati, seveda je včasih bolj stresno, včasih manj. To je moje bistvo filozofije vodenja in komuniciranja z ljudmi.

Manj znan je podatek, da je vaša pokojna mati Ana bila doma iz okolice Nove Gorice. Torej imate tudi nekaj primorskih korenin, ne nazadnje ste pred nedavnim hčerko poročili v Vipoložah. Kakšen je torej vaš odnos po tej strani do Primorske?

Moja pokojna mama z dekliškim priimkom Jelen je bila iz Opatjega sela. Odraščala je v veliki družini, bilo je osem otrok. Lahko rečem, da nas je ona vzgojila bolj kot oče, ki je bil vedno bolj naš prijatelj. Mama je bila stroga, vendar izredno ljubeča. Z očetom sta bila prečudovita starša. Spomnim se, da je bila mamina družina številčna, zelo povezana, izjemno poštena, pravična. Mama je bila, tako kot tudi njene sestre, zelo vročekrvna in nekaj te vročekrvnosti sem od nje prevzel tudi sam. Je pa res, da sem z leti vse bolj umirjen. Nasploh čutim zelo velike emocije do Primorske. Primorci niso nikoli bili konzervativni, vedno so se borili za slovenski jezik, ko ni bilo lahko. Pomembno vlogo so odigrali v narodnoosvobodilnem boju. Rad se spomnim lepih časov, ko smo bili še otroci, in se tudi vračam na Primorsko, čeprav je, razumljivo, tam vse manj sorodnikov, ki se še poznamo.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku