Na koncu prvega dela na svetovnem košarkarskem prvenstvu je že čas za prve ugotovitve o tistem, kar smo videli in o tem, kar lahko odslej pričakujemo.
Najprej splošne ugotovitve: prvenstvo je vsekakor na višji ravni od tistega, kar sem pričakoval. Tudi »eksotične« reprezentance zmorejo nekaj dobrih igralcev, predvsem pa nekatere imajo kar velik potencial. Meni so bili na primer zelo všeč igralci Južnega Sudana, ki so vsi zelo lepo zgrajeni (Vatusi?), se odlično gibajo, imajo odlične predispozicije, skratka, če bi mi bilo dano, bi takoj (če bi bil mlajši seveda) z veseljem šel tja dol trenirat mlade. Prijetno presenečenje je bil tudi pristop, ki sem ga videl v reprezentanci ZDA, saj je trener Steve Kerr izbral mlado selekcijo, tako, ki ga je še pripravljena poslušati (ob tem seveda za ameriško miselnost ne škodi, da je zmagal kar precej prstanov z Golden Stateom), in ki se na vse načine trudi, da bi igrala pravo kolektivno košarko z obrambo in skupinsko igro v napadu.
O Kanadi sem že govoril, skratka obetajo se nam še zelo lepe in kvalitetne tekme. Če bi me sedaj vprašali koga smatram za favorita, bi verjetno rekel, da ne bo naslov odšel iz Severne Amerike in da vse kaže na finale ZDA - Kanada.
Slovenija je včeraj rutinsko opravila s še zadnjo ekipo v njeni skupini in je torej povsem korektno opravila s svojim najnižjim in še sprejemljivim ciljem, to je, da se nepremagana uvrsti v drugi del. Tu bo treba premagati Nemčijo ali Avstralijo. Če pogledamo širše, se torej Sloveniji obetata kar dve tekmi osmine finala s popravnim izpitom, če se v prvi zatakne. Bolje torej kor ena sama.
Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.