Norvežani razred zase

Piše Sergio Tavčar:

Olimpijske igre se bližajo koncu in je verjetno že čas, da se potegnejo prve črte pod dogodke in da se naredijo prve bilance tega, kar se je zgodilo. Prav včeraj je z zmago na biatlonskem skupnem startu Norvežan Johannes Thingnes Boe postavil nov mejnik, to je rekord za posamezno državo v osvajanju zlatih kolajn na eni olimpijadi, in sicer kar 15, eno več od prejšnjega rekorda Nemčije in Kanade. Norveška ima bolj ali manj enako število prebivalcev kot Hrvaška, ki živijo v ne prav prijetnih pogojih z mrazom (upravičeno ga lahko označimo za polarnim) in temo vsaj polovico leta, ali njihova proizvodnja vrhunskih športnikov je izredno obilna, predvsem pa neprekinjena. Puščam antropologom, da razglabljajo o razlogih te neverjetne sposobnosti tako maloštevilnega naroda, da proizvaja kot po tekočem traku neverjetne športnike. Po mojem gre tudi za nekaj genetskega v vsem tem. Konec koncev so njihovi predniki odkrili Ameriko vsaj štiri stoletja pred Kolumbom, a se jim ni zdela vredna, da se vanjo vselijo. Bog ve zakaj, verjetno se jim je zdela preobilno obdarjena z vsem tistim, česar oni niso imeli. In potem kje bi bila zabava, če bi se jim med cedil naravnost v usta? Zato so raje odšli na Grenlandijo. Tam jim ni manjkalo izzivov.

Kakorkoli že so Norvežani zdaleč najbolj športen narod na svetu. V pričakovanju še ene zlate kolajne Johaugove v teku na 30 km so za zdaj postavili nov rekord. Najbolj zanimivo je to, da sploh niso izkoristili vseh adutov, ki so jih imeli na voljo. V alpskem smučanju je ostal Kilde brez zlata, Kristoffersen celo praznih rok, v tekih so vsi ostali, razen Klaeba in Johaugove, pošteno razočarali, v skokih je izstopal le Lindvik, skakalna ekipa je ostala na primer celo brez kolajne, v kombinaciji je zmanjkal matador Riiber, v biatlonu tudi ni šlo prav vse po načrtih, skratka njihova bera bi lahko bila še bistveno boljša. Kar dokazuje še enkrat, kako so v resnici močni in ni športa, v katerem ne bi izstopali. In to ne samo v zimskih. Ali vam na primer imena kot Haaland, Warholm ali Philipp Ingebrigtsen kaj povejo? Ni kaj, človeku se res kdaj pa kdaj porajajo čudne misli, da verjetno nismo vsi enako nadarjeni in da so nekateri enostavno boljši. Če je to res za posameznika, zakaj naj ne bi veljalo tudi za narod? Ponavljam, take misli so res čudne in, prosim, pozabite na to, da sem jih povedal.

Če že sem za trenutek pri kolajnah, mislim, da je treba še enkrat poudariti neizpodbitno dejstvo, da smo v našem omejenem obsegu tudi mi Slovenci hudo športno nadarjen narod. Dve zlati kolajni, prav toliko, kolikor jih je osvojila med drugim mogočna Italija (eno od njiju v krlingu), tri srebrne in dve bronasti, ob še nekaterih izgubljenih priložnostih je res neverjetna bera. Poglejte na primer, koliko zlatih kolajn je osvojila zimska velesila Finska. Samo eno. Sicer lahko osvoji še eno v hokeju, kar bi verjetno odtehtalo vsaj ducat drugih kolajn, ali mislim, da ne morejo biti prav ponosni. Poljska je prav zadnja na lestvici držav, ki so osvojile kolajne. Ima en bron, in še tistega je Kubacki »ukradel« Petru Prevcu za polovico točke. In na Poljskem res ne manjka hribov in snega pozimi. Res mislim, da bi bilo treba malo bolj pazljivo pogledati na tablico osvojenih odličij. Verjetno lahko samo tako razumemo, kakšen velik podvig je osvojitev olimpijske kolajne.

In za konec bi vam ponudil tudi osebno izbiro za največji posamezni podvig in največje razočaranje teh iger. Verjetno bom edini v tem izboru, saj bodo v glavnem vsi brskali po statistikah in dokazali, kako je ta ali pa drugi dosegel toliko odličij in tako dalje. Jaz se ravnam po lastnem občutku, zato upam, da mi oprostite, če nisem statistično točen (osebno sem trdnega mnenja, da je statistika najbolj prefinjena oblika največje možne laži). Torej razočaranje: nedvomno Mikaela Shiffrin. Ne vem, kaj se ji dogaja. Nikoli ni še odstopila na važni tekmi. Tukaj je v glavnem zapeljala vsakič s proge po le nekaj vratcih. Neverjetno. Osebnost olimpijade: oprostite, ali zgodba Eileen Gu, ki sem jo že zapisal, je zame zdaleč največja zgodba teh iger, naravnost neverjetna, tako je sanjska. Med drugim je punca v tem času osvojila še eno zlato in eno srebrno kolajno, tako, da je končala igre z dvema zlatima in srebrom. Oprostite, če je malo, bi rekli Italijani. Ni dvoma: osebnost olimpijade, in to v vseh razsežnostih športnega fenomena, je nedvomno Gu Ailang, kot jo imenujejo v domovini matere, domovino, ki jo je tako briljantno zastopala na teh igrah.