»Ni dneva, ko si lahko dovoliš, da ti ni do dela«

Goriški 22-letni odbojkar Jan Feri je živ dokaz, kam vodi neizmerna volja in trdo delo. Včeraj je bila v najinem pogovoru v ospredju predvsem pot, ki jo je prehodil v zadnjih dveh mesecih v reprezentančnem dresu.

Kdaj ste izvedeli, da boste med potniki na evropsko prvenstvo U22?

Šele večer pred odhodom. Nekateri so takrat izvedeli, da morajo zapustiti reprezentančno ekipo, drugim pa so povedali lepo novico.

Kako ste jo sprejeli?

Zelo sem bil zadovoljen. Čutil sem res veliko osebno zadoščenje. V mesecu in pol priprav sem dal res vse od sebe. Hotel sem se čimbolj izkazati in trdo delo se je nato obrestovalo. Vpoklic na prvenstvo je bil sprva moj glavni cilj.

Se je cilj nato spremenil?

No, ko smo bili nato na prvenstvu, smo si seveda vsi želeli zmage.

V finalu ste klonili proti Franciji s 3:2. Kaj je zmanjkalo do najžlahtnejše kolajne?

Nič. Ali skoraj nič. Odigrali smo super turnir. Skupinski del je bil že zahteven, v finalu pa nam za las ni uspelo osvojiti zmage. Zaslužili bi si jo, odločilni sta bili ena ali dve točki. Spomnim, da se je peti niz končal tesno, šele pri 22:20 za Francoze. Svoje so k temu prispevali tudi sodniki z nekatetrimi odločitvami. Res me čudi, da na tej ravni tekmovanja ni video analize. A šport, vemo, je krut.

Ste bili razočarani?

Vseeno smo se veselili kolajne. Zadovoljna je bila tudi trenerska ekipa.

Na prvenstvo ste odpotovali, a tam žal niste dobili priložnosti za dokazovanje. Vam je žal?

Tudi na prijateljskih tekmah sem zaigral bolj malo. Takrat je trener imel daljši spisek igralcev, zato sem pričakoval, da bo minutaža krajša. Ker je bil glavni cilj ta, da odpotujem na prvenstvo, si nisem belil glave, kako se bo tam izšlo. In četudi nisem igral, sem stalno navijal in bodril soigralce. Tudi na klopi sem torej dal vse od sebe. Trener bi me lahko zamenjal na servisu, a naposled se to ni izšlo. Naredil je pač določene izbire, ki sem jih seveda sprejel. Meni je res veliko pomenilo že to, da sem bil med potniki na prvenstvo. Letos me je že sam vpoklic na prvi zbor močno presenetil, saj med sezono nisem veliko igral. Kaže, da so selektorja prepričali nastopi na italijanskem pokalu A2-lige, ko sem z Ravenno igral v standardni postavi.

V čem se razlikuje treniranje z izbrano vrsto od treningov v klubu?

V reprezentanci se ves čas boriš za mesto. Če si ga želiš, moraš ves čas dokazovati, da si ga zaslužiš. Na treningih je tudi bolj intenzivno, saj časa ni na pretek. Tudi občutki so drugačni: v igri je prestiž, hkrati pa ti odgovornost nalaga majica, ki jo nosiš. To so nam trenerji ves čas ponavljali. Mentalno tudi ni lahko, ni dneva, ko si lahko dovoliš, da ti ni do dela. Prosti čas, ki ga je itak zelo malo, zato nameniš izključno počitku, da si lahko pripravljen na naslednji trening.

Sam sem imel res veliko volje po dokazovanju. Zato ne bil zelo razočaran, ko me ne bi vpoklicali na prvenstvo, saj vem, da sem dal vse od sebe. V tem pogledu sta bila nastop na Nizozemskem in osvojitev kolajne res super dosežka, a meni je bilo še najbolj pomembno to, da sem v teh dveh mesecih napredoval na več ravneh.

Celoten intervju lahko preberete v današnji (sredini) izdaji Primorskega dnevnika