»Na ljubljanskem letališču sem spoznal 14-letnega Dončića«

Matteo Boniciolli velja za enega najbolj prepoznavnih italijanskih košarkarskih trenerjev. Oseminpetdesetletni Tržačan je v svoji dolgi in uspešni karieri vodil številne A-ligaške klube. Treniral je tudi v Belgiji in Kazahstanu, lansko sezono pa je preživel v ZDA, kjer je skrbel za razvoj mladih košarkarjev v zvezni državi Indiana. V začetku letošnje sezone je prevzel vodenje videmskega Apu, ki sodi med boljše ekipe v A2-ligi. Boniciolliju so v Vidmu zaupali ambiciozen cilj: napredovanje v A-ligo.

V Vidmu ste sicer že trenirali. Kako je, glede na zgodovinsko rivalstvo, za Tržačana voditi videmsko ekipo?

Osebno se v Vidmu počutim zelo dobro. Tako je bilo že pred dvajsetimi leti. Jasno je, da rezultati pomagajo, da se v nekem mestu dobro počutiš. Ko sem se vrnil v Videm, sem takoj opazil, da se je kakovost mesta dvignila in da je organizacija kluba izvrstna. Po tolikih letih, ko sem živel zelo daleč od doma, je zdaj res prijetno, da sem lahko v primeru katerekoli težave v 45 minutah v Trstu. Ker sem v Vidmu že treniral, sem lahko spet navezal stike s prijatelji, ki jih imam v tem mestu. Tudi tega se zelo veselim.

Kakšna je po vašem mnenju raven A-lige?

Armani Milano, Virtus Bologna in Reyer Venezia so zaradi ekonomske razpoložljivosti in organizacije izven konkurence. To so ekipe, ki imajo na spisku 13-14 enakovrednih igralcev in visoko ciljajo v evroligi (Armani) in evropskem pokalu. Za omenjeno trojico je ker nekaj presenečenj oz. klubov, ki dobro delajo že nekaj sezon. Tu imam v mislih Brindisi, ki je veliko vložil v sestavo kakovostne ekipe, in tudi Pallacanestro Trieste, ki je s podporo Allianza sestavil ambiciozno moštvo.

V ligi NBA blesti Luka Dončić. Kakšno je vaše mnenje o slovenskem asu?

Ljubim ga. Mislim, da je celo najboljši košarkar na svetu. Nanj me veže zelo poseben spomin. Ko sem treniral v Astani, sem se nekajkrat vrnil domov z letom Astana-Dunaj-Ljubljana. Na ljubljanskem letališču sem srečal mladega Luko Dončića v trenirki Real Madrida, ki se je očitno vrnil domov na obisk k družini. Z ženo sva spremljala, kako se je 14-letni fant po dolgem času srečal z mamo. Žena je bila ganjena, saj tudi midva imava sina, ki študira in igra košarko v ZDA. Dončića sem spoznal, ko je bil še zelo mlad, v živo sem ga gledal na turnirju v kraju Santa Marina Ligure, ko je igral proti mojemu sinu. Res je izjemen. Poleg neverjetne tehnične podkovanosti ima to značilnost, da se zabava med igro. Igra z nasmehom in to se pozna. Za vse ljubitelje košarke je nepozabno, kako je Dončić popeljal Slovenijo do zmage na evropskem prvenstvu.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.