»Moja zmaga ima globlji pomen«

»Zelo težka je, nikakor je ne moreš nositi ves dan okrog vratu, zato sem jo v Parizu največkrat spravil v žep,« prizna Matteo Parenzan dan po prihodu s paralimpijskih iger, o tem pa se še sama prepričam v Zgoniku. Tam je 21-letnik, član ŠK Kras in vojaške paralimpijske ekipe, od 6. septembra tudi novopečeni paralimpijski prvak (R6) v namiznem tenisu, včeraj dočakal svoj prvi uradni sprejem.

V Parizu je Matteo Parenzan uresničil otroške sanje. Želja, da bi nastopil na paralimpijskih igrah, se mu je izpolnila že pred tremi leti v Tokiu, danes pa se veseli še medalje, in to zlate. In ko o tem razmišlja v varnem domačem okolju, prizna, da ga kar naprej oblije kurja polt. »Ko ugotoviš, da je to nekaj zelo velikega, in le peščici uspe, je res posebno,« še težko dojema uspeh član ŠK Kras. Da to ni le športna zmaga, poudari večkrat v pogovoru. Zlata kolajna ima globlji pomen, je prepričan. Prvič zato, ker je bila to zmaga ekipe, vseh, ki so mu stali ob strani, pot medsebojnih odnosov, ki so se stkali v več letih.

Pot do zlata ni bila lahka. »Res sem bil zelo dobro pripravljen, a težko bi se izšlo tako uspešno, če ne bi bil v optimalni formi. Ko si tako dolgo daleč od doma in v okolju, kjer je ogromno ljudi s celega sveta, je nevarnost okužbe vedno zelo velika,« razlaga o pomembnosti zdravja namiznoteniški igralec, ki sobiva z mišično boleznijo. V Parizu je med drugim svetu poslal tudi sporočilo, da mišice še niso vse. Odločilna je bila še koncentracija in pristop: med turnirjem je razmišljal le o naslednjem tekmecu, brez preračunavanj o tem, kaj ga čaka. Temu gre dodati še njegovo umirjenost in vedrino, ki sta ga spremljala ves čas, tudi na dan finala. »Zjutraj sem bil povsem umirjen in vesel, četudi je bil to dan najpomembnejše tekme v življenju. A je bil ravno to ključ do uspeha,« še opisuje Parenzan pot do zmage.

V Parizu je vse štiri tekme osvojil brez izgubljenega niza. Tudi v finalu proti Tajcu Runroju Thainiyomu je bil daleč boljši, a mu nikoli ni bilo lahko. »Delni izidi zmotno kažejo, da je bila zmaga lahka. On je prvak iz Londona, doma ima štiri paralimpijske kolajne, a bil sem zelo spreten, da sem tudi njega privedel do tega, da je bilo meni naposled lažje. V Parizu nisem pokazal le tehnične in taktične zrelosti, a tudi mentalno.«

Več v današnjem (sredinem) Primorskem dnevniku.