Mitja Emili na 360 stopinj

»Že pogrešam svet motorjev. Manjka mi vonj bencinskih hlapov. Paziti moram na cesti, ker s furgonom zdaj rad pritisnem na plin,« je pred intervjujem priznal Mitja Emili (letnik 1975), ki je še do lani s svojim jeklenim konjičkom celih osemnajst let tekmoval na različnih italijanskih in evropskih dirkališčih.

Kdaj ste vzljubili motorje?

Pri osmih letih, četudi pri meni doma ni nihče ljubil in podpiral tega športa. Nato sem pri dvanajstih letih opazoval »motorine«, kot večina mojih vrstnikov. Pri štirinajstih sem si želel motor. Vprašal sem starše, če mi ga kupijo, ampak niso imeli denarja. Zaradi tega sem jim rekel, da se bom šolal le dve leti. Končal sem tečaj za uradnika. Čimprej sem želel poiskati službo, da bi si lahko kupil jekleni konjiček.

(Videospot, v katerem je Mitja Emili dvojnik Alvara Bautiste)

Kateri je bil vaš prvi motor?

Cagiva Mito 125. To se je zgodilo leta 1991. Medtem sem spoznal druge ljubitelje motorjev: Edi Rupel, Christian Rodela, brata Badalič, Mitja Štoka.

Na cesti je sicer motor lahko zelo nevaren.

To sem hitro spoznal na svoji koži. Cesta je res nevarna. Želel sem si čimprej na dirkališče. Tako sem prepričal pokojnega Danila Štoko, da me s seboj odpelje na Grobnik pri Reki. Takrat sem bil star 17 let (leta 1992). Prvič sem se malce prestrašil, saj sem dirkal z motorjem 125 kubikov. Drugi pa so bili z motorji 1000 kubikov. Istega leta sem se preizkusil tudi na svoji prvi dirki Alpe Adria. Do Grobnika sem se pripeljal z motorjem, s katerim sem nato tudi dirkal. Če bi tam padel, ne bi prišel domov (se zasmeje). Denarja za nov motor, nisem imel.

Več v jutrišnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.