Martina Milič osvojila bron in tudi pohvalo za fair play

Namiznoteniška igralka ŠK Kras, Martina Milič, sicer profesorica športne vzgoje na liceju Slomšek in mama dveh otrok, je na državnem prvenstvu v Ricconeju v 2. kategoriji (od št. 9. v Italiji do št. 50) osvojila bronasto kolajno. Za 37-letnico, ki je letos s soigralkami tudi napredovala v A1-ligo, je to najboljši rezultat med posameznicami, prva kolajna na tej ravni v dolgi, več kot tridesetletni karieri.

Martina, najprej prejmite čestitke. Kako preživljate dan po osvojitvi kolajne?

Polno energije imam, povrh je še sončen dan.

Še nikoli niste bili tako visoko, drži?

Točno. Kolajna je bila cilj že na prejšnjih nastopih, predvsem pred leti, ko sem bila med glavnimi favoritkami, a vsakič se mi je izmuznila.

Zakaj se je letos vendarle izšlo? Na turnirju ste bili 13. nosilka.

Pač, bil je to tisti dan, ko se vse izide na najboljši način. Seveda sta potrebni samozavest in prepričanje, ob tem pa je najpomembnejša glava, ki je bila tokrat odločilna. Že začetek pa je bil težak.

Je bila letos konkurenca hujša kot nekoč?

V skupini sem končala na prvem mestu, a je o tem odločal šele seštevek nizov. Zelo izenačeno je bilo v čisto vseh skupinah.

V polfinalu ste igrali proti kasnejši zmagovalki, št. 2 v Italiji, Nicole Arlia kar pet nizov.

Glede na to, da sem z njo že igrala v ligi, sem poznala njeno igro in mi je bilo to v pomoč. Obenem je bilo počutje na višku: potem ko sem premagala že dve igralki Castel Goffreda, sem bila na krilih, da premagam še tretjo. Za las pa mi ni uspelo. Arlia je tehnično boljša igralka, proti boljšim bi se ona dobro kosala – na absolutnem državnem prvenstvu je bila namreč bronasta –, z njo pa lahko še vedno igram in se borim tudi jaz. Predvsem so mlade igralke dandanes preveč shematične, vse igrajo po istem kalupu. Če jih opazuješ, se ti zdijo nepremagljive, kot pravi trener Dušan, pa nimajo fantazije. In tu smo starejše v prednosti.

Na tej tekmi ste si tudi prislužili pohvalo za fair play. Kako je šlo?

V zadnjem, petem nizu pri rezultatu 9:8 je žogica odbila ob rob mize. Tega pa sodnik ni opazil in zato je hotel dosoditi točko meni za 9:9. A sem ga opozorila, kako je šlo zares. Tako je bilo 10:8 za nasprotnico, končali pa sva 11:9 in Arlia je napredovala v finale. Mnogi so me pohvalili za gesto, upam pa, da je bila nekaj normalnega, ker je prav tako.