Martina Bearzi v A-ligi zbira gole, navija pa za Nizozemke

Rokometašica Martina Bearzi je avgusta letos prestopila k prvoligašu Cellini Padova. Novinec v ligi sicer še čaka na prvo zmago, saj je po osmih nastopih še na dnu lestvice z eno samo točko. Martina in soigralke pa se ne prepuščajo malodušju, zagrizeno trenirajo naprej, da bodo ob koncu vendarle dosegle zastavljeni cilj: obstanek v ligi. Iz lige izpadejo tri ekipe.

Kaj pogrešate na poti do zmage?

Smo mlada ekipa, povprečna starost je okrog 19 let, s tem da so najmlajše petnajstletnice, najstarejša pa je leto starejša od mene, ima torej 23 let. In to je glavni problem. V primerjavi z ostalimi potrebujemo še nekaj izkušenj, zatakne se nam predvsem v drugem polčasu, ko je treba bolj smotrno voditi igro. Velikokrat po prvem polčasu smo enakovredne nasprotnicam, kdaj pa kdaj tudi vodimo, a nam v drugem delu koncentracija pade.

Ste s svojimi nastopi zadovoljna?

Da, sem zadovoljna. Sprva sem sicer še lovila formo in spoznavala taktična navodila, zdaj pa je to že vse mimo. Zadnji nastopi so bili zelo dobri, še vedno pa pogrešam nekaj več samozavesti v napadu. Povprečno dosežem štiri gole na tekmo, rada pa bi jih kaj več.

Najbrž je rokomet še vedno bolj popularen v Sloveniji?

V Sloveniji je to normalen šport. Tekme lahko spremljaš po televiziji. V Italiji pa ga še vedno ne poznajo. Najbolj pogosto vprašanje, ki mi ga zastavljajo je: Ali je to tisti šport, ki ga igraš v vodi z žogo? Mislijo seveda na vaterpolo. Res upam, da bo kmalu bolj prepoznaven. Prav pred dnevi sem ugotovila, da bodo polfinale in finale ženskega evropskega prvenstva predvajali na Sky sport. To bo gotovo vplivalo na razpoznavnost športa. K sreči.

Ste simpatizerka kake reprezentance?

Nizozemske. V zadnjih letih so uredili super sistem: najboljše igralke odhajajo v močnejše klube v Evropi, tam naberejo dragocene izkušnje in nato te prinesejo v reprezentanco, ki je vse bolj konkurenčna in osvaja kolajne na evropskih prvenstvih.

Več v današnjem Primorskem dnevniku