Koronska sezona s koronskimi težavami, a tudi z zadoščenji

Martin Maver je vodenje članske ekipe Zalet, špice projekta slovenskih tržaških odbojkarskih klubov, prevzel lani konec maja, ko je po svetu divjala pandemija. Čakalo ga je nelahko obdobje, v prvi vrsti ravno zaradi številnih omejitev za zajezitev širjenja koronavirusa, posledične negotovosti in tudi sprememb v igralskem kadru. S sodelavko Danielo Ciocchi in ostalimi vpletenimi je zavihal rokave in se z dekleti vselej pogumno podal v sezono. Z razširjeno delovno skupino, ki jo je sestavljalo 16 igralk – med temi povečini mladinke U19 – je nastopal v C-ligi in prvenstvu under 19. V mladinskem prvenstvu so bile njegove varovanke tudi najboljše v Trstu in Gorici, kar je v tej formuli tudi prvi naslov za slovenski klub. V isti kategoriji se je naslova nazadnje veselil Zalet v sezoni 2013/14, a so takrat tržaške in goriške ekipe igrale še ločeno.

Martin, ste v koronski sezoni vsekakor dosegli vse zastavljene cilje?

Sezona ni bila lahka in zaradi nastale situacije s pandemijo smo morali vse zastavljene projekte drugače izvesti ali pa jih prilagoditi. Večji del, vse tja do marca, je vladala velika negotovost, saj sploh nismo vedli, če bomo igrali. Tudi na odbojkarski zvezi je bilo veliko dvomov, če bomo prvenstva sploh zaključili. V prvem delu smo zaradi številnih omejitev, kot je bila na primer policijska ura, načrtovali iz dneva v dan, dlje ni bilo mogoče. To seveda ni bilo enostavno. Tudi želje, da bi občasno številno delovno skupino ločevali in delali posebej z mladinkami, nismo izpolnili, nastali situaciji smo se pač prilagodili. In lahko rečem, da je bil trening z več kot 12 igralkami tudi pozitiven.Kot trener članske ekipe sem si že na začetku sezone zadal, da bi imel tudi vpogled v mlajše skupine. Skupni treningi mlajših igralk pa so prav tako odpadli, saj je bilo mešanje skupin prepovedano. S člansko skupino smo se zaradi varnosti tudi izogibali prijateljskim tekmam. To smo sicer občutili na tekmah, saj sem kronično opažal pomanjkanje igranja. Nastali situaciji pa smo se prilagodili in vztrajali.

Kaj pa, če pogledamo zgolj rezultatsko? Ste zadovoljni šestega mesta v C-ligi?

S samim zaključkom nisem zadovoljen, ker bi lahko iztržili več. Mislim, da smo bili morda z glavo malo pri mladinskih finalnih nastopih, malo na maturi. Na začetku smo tudi igrali bolj dopadljivo igro, na koncu pa je to zmanjkalo. Upoštevati moramo tudi, da je bilo precej kroženja igralk prav zaradi preventivnih karanten, prvenstvo se je za tri tedne prekinilo, zato je zmanjkala kontinuiteta in uigranost. Bržkone bi v normalnih pogojih imeli vsaj pet točk več.

Če smo že pri mladinkah, se v slovenske roke spet vrača primat v Trstu in Gorici z naslovom med under 19. Je to verjetno tisto, na kar ste letos najbolj ponosni?

Gotovo. Tak rezultat je tudi prava motivacija za naprej. Čutil sem se skoraj dolžnega, da ga odnesemo domov. To je prvo povračilo za ves trud štirih let, kolikor smo vlagali v to skupino. Čeprav priznam, da pred finalom ne bi stavil na naslov. Nekaj zaslug si pa lahko tudi prezamem sam. V finale nismo prišli v najboljši formi. Prvi niz smo izgubili klavrno, takrat pa je bilo treba sprejeti nekaj odločitev. Morda ne bi ravnali vsi tako, kot sem sam, a v čast si lahko štejem, da mi je s pravimi potezami uspelo spreobrniti potek tekme. In nedvomno sem ponosen na punce, na vse, ki so dale svoj doprinos. V teh štirih letih so vse doživele vrhunce in padce, a čisto vse, tudi tiste, ki so v tem zadnjem delu imele manj priložnosti, so v prejšnjih letih dale ogromno.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.