Prijava
Predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin (ARHIV)
Dark Theme
Novoletni intervjuji s predsedniki Združenja slovenskih športnih društev so na športnih straneh Primorskega dnevnika že nekaj desetletij pravi »must«. Letošnji s predsednikom Ivanom Peterlinom, ki športno krovno organizacijo vodi od leta 2013, je iz več razlogov še toliko bolj zanimiv: letos bo na sporedu volilni občni zbor in kot vemo, med predsednikom in nekaterimi člani izvršnega odbora so odnosi precej napeti, debate pa večkrat vroče.
Predsednik Ivan Peterlin, s kakšnimi občutki se poslavljate od leta 2024?
Ne skrivam, da sem kot človek, ki je z dušo in telesom predan slovenskemu športu v Italiji, nad letom, od katerega se poslavljamo, resnično navdušen. Našemu športu je uspel veliki met, nam ga je uspelo uokviriti v sanjskih pet olimpijskih krogov, kar je za narodno skupnost, kot je naša, nekaj res edinstvenega, skoraj čudežnega. Zato se mi zdi povsem na mestu, da se pri tem prvem odgovoru globoko priklonim naši olimpijki Jani Germani, ki je s trdno voljo in korenitim značajem v dolgih letih svoje športne rasti in za ceno velikih odrekanj, ki za mladega človeka niso tako samoumevna, podarila svojemu klubu TPK Sirena prav ob njegovi stoletnici obstoja izjemno darilo, sebi pa seveda enkratno zadoščenje z nastopom na olimpijskih igrah v Parizu. Tako darilo ni namenjeno zgolj Janinemu matičnemu klubu, ampak vsej naši slovenski narodnostni skupnosti v Italiji, za kar ji moramo biti vsi hvaležni in ponosni smo, da je prav v naši sredi zrasla tako vrhunska športnica. Jana je na olimpijskih igrah zasedla peto mesto in to po hudem boju z vso svetovno jadralsko elito. Velikokrat se sprašujem, če se Slovenci v Italiji sploh zavedamo, kaj je Jana znala pričarati vsem nam. včasih se me loteva grd občutek, da Janin fantastični vzpon sploh ni zamajal srčnih in duševnih občutkov naših ljudi tako, kot bi jih moral in kar bi bilo povsem naravno, da bi jih.
Nato so bile na vrsti še paralimpijske igre ...
Vsem je dobro znano, da se je na paralimpijskih igrah v Parizu na sam vrh namiznoteniškega gibanja povzpel Matteo Parenzan, član AŠK Kras. Z osvojitvijo zlate kolajne je napisal novo poglavje v romanu slovenskega športa v Italiji, poglavje, ki bo še dolgo ostalo zelo blesteče, saj je nekaj takega res težko ponovljivo. Prepričan sem, da ima Matteova zlata olimpijska kolajna zelo globoke korenine in se je kovala več desetletij. Te korenine segajo v leta naših Slovenskih športnih iger. Ob legendarnih bratih Košuta je zablestela zelo mlada tekmovalka, ki je takoj razodela svoj namiznoteniški talent. To je bila Sonja Milič, ki se je razvila v odlično igralko, se kasneje posvetila trenerstvu v matičnem klubu in izbrala za poklic pedagoško športno šolsko izobrazbo. Sonja Milič je postala in je še danes simbol našega namiznega tenisa v Italiji. Prav njeni vztrajnosti lahko mirno pripišemo zaslugo, da se je zgoniška namiznoteniška šola prelevila v univerzo in prepričan sem, da je Matteova zlata kolajna kovala prav v tej naši športni sredini.
Celotni intervju s predsednikom Ivanom Peterlinom lahko preberete v današnji izdaji Primorskega dnevnika
