Golf, Severni Irec in irska glasba

Olimpijske igre so v polnem teku. Začela se je (veliko prej kot sicer) tudi atletika, ekipni športi prihajajo do zaključka izločilnih skupin in so vedno bližje trenutku, ko se bo začelo zares, s tekmami na izpadanje. Tudi vsi ostali športi so v polnem pogonu. Tebi kot gledalcu ostane samo skrb, da si pravilno razporediš program, ki te zanima, in se potem udobno zlekneš na fotelj. Danes sem si vzel čas, da gledam lokostrelstvo in si ne morem kaj, da se stalno sprašujem, v čem je tajnost korejskih lokostrelcev, zakaj hudiča so tako premočni. Če kak strokovnjak ima odgovor na to vprašanje, naj se mi kar javi. Gledal sem celo končno regato v ženskem jadranju in videl neverjetno napako zmagujočih Nizozemk, ki sta enostavno zgrešili cilj, začeli pospravljati stvari in proslavljati med tem, ko so ostale posadke švigale mimo njih do pravega cilja.Pravzaprav to, kar sem pravkar napisal, ni povsem točno. Vem, da se bo marsikateri bralec smejal, ali osebno sem velik sledilec in navdušenec golfa. Tokrat je že tretja olimpijada, na kateri je golf na programu in upal sem, da bom lahko sledil tekmovanju. Zakaj mi je tako všeč? Zato, ker menim, da je neke vrte biljard, ali nekaj veliko težjega, ker se igra v naravi in mora zato upoštevati kar pet dimenzij namesto dveh, ki sta prisotni v klasičnem biljardu. Ob treh prostorskih dimenzijah mora golfist stalno imeti v vidiku še temperaturo (bolj je toplo, bolj daleč gre žogica), predvsem pa jakost in smer vetra. Ob tem mora imeti veliko fantazijo in koordinacijske sposobnosti, da si izmisli udarec, s katerim lahko popravi prejšnjo napako, predvsem pa mora imeti jeklene živce, ko mora zadeti luknjo na zelenici. Pri nas je to klasičen šport za petičneže, drugje po svetu pa je izredno popularen. Ne samo, najboljši golfisti na svetu so ob NBA košarkarjih najbolje plačani športniki na svetu. Ni ga turnirja največje serije, na katerem bi vsota, ki gre zmagovalcu, bila kaj nižja od dveh milijonov dolarjev, da ne omenim zmage na enemu od turnirju velike četverice ali na zaključnem turnirje ameriške serije (FedExCup), ko zmagovalec, reci piši, na koncu spravi v žep kar 10 milijončkov zelencev. Olimpijski turnir v golfu je letos še bolj poseben, ker so končno prisotni prav vsi, ki kaj veljajo v svetu golfa, od prvega na svetovni jakostni lestvici in letošnjega zmagovalca Mastersa v Augusti, Američana Scottieja Schefflerja, do drugega Američana Xanderja Schauffeleja, zmagovalca prejšnjih iger in letošnjega dvojnega zmagovalca na turnirjih Grand Slama, do Severnega Irca Roryja McIlroyja, ki pa na igrah nastopa za Irsko in ne za Veliko Britanijo in mi je torej že posebej pri srcu. Mimogrede, od kadar sem bil pred leti na dopustu na Irskem, sem se naravnost zaljubil v to deželo, predvsem pa v ljudi, ki so, ob tem, da so izredno prijazni, tudi neverjetni glasbeniki, kar mi je še posebej prijalo, ko smo hodili zvečer v kak pub z glasbo. Da ne omenim zgodovine, ki jo imajo za sabo, ki je zelo podobna tisti, ki smo jo doživeli Slovenci v vseh stoletjih raznih invazij in okupacijah, ki so nas doletele. Škoda le, da nihče ne prenaša golfa, razen kratkega odlomka, ki so ga predvajali okoli kosila na RTV SLO, to je na zadnji televiziji, ki sem mislim, da ga bo predvajala. Prav prisotnost največjih golfistov na svetu na turnirju, kjer ni nagrade v denarju, mi je še en dokaz tistega, kar hočem skozi poudarjati, to je, da je olimpijski duh še kako prisoten med športniki, predvsem med tistimi, ki se mastno preživljajo s svojo aktivnostjo. Mislim, da je razlogov več: vsi športniki so začeli s športom iz veselja in je zanje še vedno igra. In prepričan sem, da prav največji profesionalci, tisti, za katere izid na olimpijadi ne premakne niti dolarja na njihovem bančnem računu, najbolj uživajo, ko lahko enkrat nastopajo za sebe, za svojo deželo, za svoje ljudi. Da se malo povrnem na tisto, kar sem napisal včeraj, ki je bilo, pošteno povedano, malo preostro napisano, ker sem v isti koš spravil veliko tudi konec koncev bolj ali manj nedolžnih ljudi, poanta poročanja iz prizorišča olimpijade bi morala biti osredotočena povsem drugje kot na samo suho poročanje. Na olimpijadi se dogaja neverjetno dosti stvari, od nastopanja največjih športnikov z vseh koncev sveta, ki se lahko za vekomaj proslavijo ali v enem samem trenutku klavrno propadejo, do malih zgodb, ki se lahko razvijejo med športniki, od prijateljstva med ljudmi, katerih dežele so v vojni med sabo, do razvoja romantičnih zgodb. Skratka, izidi so le en del vsega dogajanja.