Globalizacija izzvala večji čut pripadnosti

Na spletu bomo z enodnevnim zamikom glede na objavo v Primorskem dnevniku objavljali kolumno športnega novinarja Sergia Tavčarja. Danes začenjamo s prvim prispevkom.

Vsi športni navdušenci nestrpno pričakujemo začetek olimpijskih iger v Parizu in seveda nas še posebej zanima, kako se bo odvijala otvoritvena slovesnost, ki naj bi predvidevala neke vrste »mimoplova«, namesto običajnega mimohoda, reprezentanc posameznih držav, ki bo potekal sredi mesta po reki Seni. Vemo, da so Francozi od vekomaj naklonjeni veličastnosti v vseh njihovih manifestacijah in smo torej vsi radovedni, da vidimo, kaj so si tokrat izmislili, da presenetijo ves svet. Ob tem sem gotov, da se bo pojavila običajna debata, kaj je vsega tega treba in kakšen je še sploh smisel olimpijskih iger v tem sodobnem, globalnem svetu. V svetu, v katerem se pojem nacionalnih držav vedno bolj rahlja, ne samo, pravijo nekateri, s časom se bo popolnoma ugasnil.

Pred veliko leti, ko je Aldo Giordani v svoji reviji zatrjeval, da so državne reprezentance v ekipnih športih v bistvu stvar preteklosti in da so v resnici tekmovanja na ravni državnih reprezentanc zastarela in da nimajo več smisla, sem prav to vprašanje postavil človeku, ki sem ga v svojem življenju najbolj cenil kot največjega športnega intelektualca, ki sem ga kdajkoli spoznal. Govorim o ljubljanskem košarkarskem najprej igralcu, potem trenerju in na koncu funkcionarju Borisu Kristančiču. Ta se mi je sladko nasmehnil in mi odgovoril: »Veš, Sergio, dogajalo se bo prav obratno. Bolj ko se bo svet globaliziral, bolj bodo ljudje potrebovali nišo, v kateri se bodo počutili doma, med ljudmi, ki govorijo bolj ali manj isti jezik, ki si delijo iste kulturne in družbene vrednote, skratka bodo potrebovali skupnost, s katero se poistovetiti. Na političnem polju bo to vedno bolj težko, in je prav zato šport tisti pravi ventil, s katerim bodo ljudje še vedno izkazovali svojo pripadnost nečemu, kar je neizbežno prisotno v njih samih.«

Ta pogovor se je odvijal nekje v začetku 90-ih let prejšnjega tisočletja. Minilo je več kot 30 let od takrat in menim, da je Boris, sicer kot vedno, imel popolnoma prav. Če dobro pomislite, so tekmovanja, v katerih nastopajo reprezentance, z vidika navijanja na štadionih vedno bolj mirna in vesela kot klubska tekmovanja. Razen redkih primerov običajnih kriminalcev, ki ne morejo iz svoje kože, so tekme med državnimi moštvi, kot se je to lepo videlo tudi na zadnjem evropskem nogometnem prvenstvu, bolj kot ne priložnost, da pridejo na tekmo družine z otroki, ki navdušeno, a korektno, navijajo za svoje in zelo redkokdaj proti nasprotnikom. Če bi bile državne reprezentance stvar preteklosti, ne bi bilo obrazložitve razloga, zakaj in čemu so Slovenci hodili vsepovsod po Nemčiji, da bi navijali za svoje, da ne omenim kolesarskega Toura, kjer dobesedno ni bilo kotička tudi na najbolj zakotni gorski stezi, kjer ne bi plapolala vsaj ena slovenska zastava v čast nepremagljivega Pogija.

Nasprotniki olimpijskih iger imajo v rezervi tudi dodatni naboj, s katerim skušajo spodnesti legitimnost olimpijade in njenega smisla. Njihov pomislek je ta, da je šport vedno bolj skomercializiran, profesionaliziran, svet, v katerem se vrti ogromno denarja in da je torej prvotni olimpijski duh popolnoma izumrl. Če dobro pomislimo, pa so prav olimpijske igre tista zadnja oaza, v kateri še obstaja prvotni olimpijski duh pravega amaterizma. Ni namreč nobene druge športne prireditve na svetu, na kateri bi nastopali težki profesionalci, ki od svojega športa živijo in mastno služijo, ki pa so prav za časa olimpijskih iger, in samo njih, pripravljeni posvetiti nekaj tednov svoje kariere zato, da nastopajo brezplačno v ponos svojim ljudem s tem, da nosijo, edino le za slavo, dres z barvami svoje države. Od primera teniške igralke Gabriele Sabatini, ki je bila ponosna zastavonoša svoje Argentine v Seulu, mimo Gorana Ivaniševića, zastavonoša v Barceloni in zmagovalec epskega dvoboja za bronasto kolajno, v katerem je malo manjkalo, da mu zgori glava od vročine, mimo raznih košarkarjev NBA, ki so prav tako ponosno nosili zastavo svoje države, prav v Parizu bo to storil LeBron James za ZDA, do Novaka Đokovića, ki bo v Parizu naskakoval edini naslov, ki ga še nima, svet je poln profesionalcev, ki jim je v veliko čast in ponos, da zastopajo barve svoje dežele. Če dobro gledamo, svojčas je bil olimpijski duh domena le tistih, ki so si lahko privoščili luksuz, da se ukvarjajo s športom, samo zato, ker so bili premožni in ni jim bilo treba delati, da se preživljajo. Če dobro pogledate, danes je bolj ali manj popolnoma enako.