Francozi ne morejo iz svoje kože

Včeraj (op. ur. v soboto) sem poveličeval lepote Pariza, ki je vsaj zame zdaleč najlepše mesto na svetu. Danes si nisem mogel kaj, kot da se skozi smejim ob prizorih, ki sem jih videval po televiziji, kajti premišljal sem o tem, kaj si more o meni misliti povprečen bralec, ko stalno vidi žalosten dež, ki neusmiljeno kvari vse lepote francoske prestolnice, ki jih zaman išče in potem predvaja organizator s helikopterskimi posnetki. Pravzaprav je bil tudi včeraj dež neusmiljena stalnica otvoritvene slovesnosti. Potem, ko sem jo videl do konca, jo lahko bolje ocenim. Na kratko: splošna ideja je bila, in to potrjujem povsem prepričan, fantastična, inovativna in izredno pogumna. Edino, kar je motilo (ob dežju, seveda, ki je dodobra namočil nekatere izmed največjih športnih zvezd, ki so se peljale s čolnom po Seni in z baklo v rokah), je bilo to, da Francozi, kot se njim spodobi, ne morejo iz svoje kože. Vse mora biti v stilu njihove »grandeur«, vse mora biti veličastno, predvsem pa pompozno in torej svečano podaljšano, reci zavlečeno do skrajnosti, ki neizogibno pelje v dolgočasje. Pustimo ob strani plesne točke, ki naj jih vsak ocenjuje po svojih občutkih (in pojmovanju, kaj je glasba, in tisti, ki me pozna, točno ve, kaj si mislim o današnji glasbi), ki so bile enostavno predolge in (ob »raznolikosti« današnje glasbe) torej neizbežno ponavljajoče vedno enih in istih gibov (take note, taki gibi). Nekaj pa je bilo povsem objektivno: razdalje. Kdor je kdaj hodil po Parizu, točno ve, da je od mestnega otoka in katedrale Notre Dame precej dolga pot ob reki preden pride do Trocadera, tam kjer se je odvijala središčna slovesnost, to je trga, ki gleda proti Eifflovemu stolpu. Če greš s čolnom ali ladjico v bistvu se pelješ v nedogled. Zakaj so potem vztrajali, da vsi naredijo to dolgo in neskončno pot tja in nazaj, res ne vem. Ko je maskirani baklonosec skočil na mehaničnega konja in začel svojo pot po Seni, poti same ni hotelo biti konec, in da človek mora gledati vsaj 10 minut vedno isti kader, ni prav prijetno. Ali kaj hočete, Pariz je pač Pariz. Lasersko igro barv so lahko uprizorili samo tam, ker samo oni imajo Eifflov stolp, in moram priznati, da se je na koncu, ko je Celine Dion veličastno zapela celemu svetu »Chanson d’amour« nepozabne Edith Piaf, potočilo nekaj solz.

Včeraj so se končno začela tekmovanja. Zgodaj zjutraj je slovenska moška rokometna reprezentanca imela svoj krstni nastop proti Španiji, rokometni velesili. Moja navada je ta, da ne gledam v živo nastope slovenskih reprezentanc v nobenem športu, ker preveč trpim, predvsem pa se razbesnim, ko začnejo delati neumnosti in izgubljajo po nepotrebnem proti nasprotnikom, ki bi jih lahko premagali. Točno to se je zgodilo tudi tokrat in se lahko samo zahvalim svoji navadi, ker če bi tekmo gledal, potem bi verjetno na koncu ne imel več televizorja, ker bi ležal pred mojimi nogami razstavljen na prafaktorje. Takoj potem sem doživel dvojno grenko presenečenje. Hotel sem seveda gledati kvalifikacije v plavanju, a sem odkril prvič, da se plavanje odvija ob nemogočih poznih urah, tako zjutraj kot zvečer (običajni problem usklajevanja urnikov z ostalim svetom, predvsem pa s severno Ameriko), in drugič, veliko važnejše, da se vse tri televizije, ki predvajajo olimpijado, Rai, RTV Slo in Eurosport, požvižgajo na ta temeljni olimpijski šport in da so v času kvalifikacij skakale od prireditve do prireditve, ki meni osebno zanimajo bolj malo, da ne rečem nič. Vem, da to, kar sem pravkar napisal, ne bo po godu navdušencem teh športov, ali zanemariti plavanje zato, da predvajaš za vsako ceno nastope svojih tekmovalcev, kjerkoli se pojavijo, sem kvečjemu pričakoval od RAI-ja, ne pa s strani TV SLO. Na srečo sem popoldne z užitkom spremljal kolesarski kronometer, ki ga ni pokvaril niti dež. Videl sem zmago Avstralke Grace Brown, za katero je letošnja sezona zadnja njene dolge kariere in sem ji res privoščil veličastno sklepanje svoje športne poti, potem pa sem videl fantastični boj med Evenepoelom, Ganno in od mrtvih vstalega Van Aerta s četrtim mestom fantastičnega valižanskega mladeniča Tarlinga, ki mu je samo tehnična okvara onemogočila preboj na zmagovalni oder. Njegov čas pa še pride. Ob vsem tem, ob krasni zmagi Remca Evenepoela, ki je koncu jokal od sreče kot mali deček (kaj sem pisal o težkih profesionalcih in olimpijskem duhu?), si nisem mogel kaj, da nisem pomislil na Pogačarja, ki se je odpovedal igram, ker naj bi bil preveč utrujen. In to za dirko, ki bo komaj čez teden dni.