Francoski pogum v objemu zgodovine

(Op ur. Kolumno objavljamo z enodnevnim zamikom glede na objavo v Primorskem dnevniku).

Pišem ta svoj prispevek v času, ko se je otvoritvena slovesnost olimpijskih iger v Parizu pravzaprav komaj začela, in to zato seveda, ker so redakcijske potrebe zelo tesne in je treba vse oddati pravočasno, preden se dnevnik pripravi in gre v tisk. Toliko, da veste, »mimoplov« reprezentanc po Seni je prišel le do začetka črke »c«. Vseeno pa si lahko že ustvarimo prvi vtis, ki je, vsaj zame, izredno pozitiven. V svoji karieri sem prenašal otvoritve vseh olimpijad od leta 1972 do 2018 (46 let!) in ta slovesnost je prva, ki se je otresla starega kopita najprej pozdravov, potem folklornih masovnih točk, mimohoda reprezentanc in na koncu s protokolarnim programom (vedno istim!) z dvigom olimpijske zastave, prihodom bakle, prižiganjem ognja in uradno otvoritvijo. In to vse vedno na enem samem prostoru, terenu olimpijskega štadiona. Res je že napočil čas, da se poskusi kaj novega in Francozi si zaslužijo največje pohvale, ker so imeli pogum, da se lotijo nečesa tako obsežnega, faraonskega skoraj, ki je nedvomno zahtevalo ogromen trud in neskončne vaje, da ne omenim seveda težkega denarja, ki so ga porabili. Ali vsi poznamo Francoze: če je le moč, da dokažejo, da so nekaj posebnega, priložnost vedno zgrabijo z obema rokama.

Resnici na ljubo organizirati nekaj tako veličastnega v Parizu ni težko. Pravzaprav Pariz je gotovo mesto na svetu, kjer je najlažje spraviti pokonci podvig takih razsežnosti. Kamorkoli se obrneš, zreš v zgodovino. In to v zgodovino, ki obsega prav vse, s čimer se človeštvo ukvarja, od politike s spomini na revolucijo leta 1789 do kulture na vseh področjih, od slikarstva z vsemi mogočimi legendarnimi muzeji do glasbe, do vseh mogočih stavb z Eifflovim stolpom in s katedralo Notre Dame na čelu in celo do vseh področij popularne kulture, od kan-kana do modernih muzikalov. Ob vsem tem veje nad Parizom atmosfera, ki je značilna za to mesto in neponovljiva nikjer drugje, kot to dobro vedo vsi, ki so kdaj šli v Pariz in se sprehajali zvečer po bregovih Sene, še posebej potem, ko so šli na levi breg v bohemsko četrt pojest značilno čebulovo juho, ali so hodili po Elizejskih poljanah, ali še se vzpenjali po stopniščih, ki vodijo na vrh Montmartra in do katedrale Sacre Coeur.

Zelo všeč mi je bila tudi ideja, da se posamezne folklorne točke odvijajo sredi mesta, pa čeprav so po moje organizatorji tukaj nekoliko streljali mimo tarče. Vsaka stvar namreč pripada v za to primeren kraj, in ko ni ta kraj najbolj primeren (tudi Pariz ima svoje meje), potem se tudi tako mogočna in dobro pripravljena točka na neki način izgubi, v bistvu zvodeni in ne daje tistega užitka, ki bi ga lahko dala ob drugih pogojih.

Še ena ideja mi je bila všeč. Že na nekaterih prejšnjih otvoritvah se je prireditev sama na štadionu dopolnjevala s posnetimi prizori, ki so dajali nekaj dodatne soli dramaturgiji dogajanja. Sam se na primer z velikim veseljem spominjam krasnega prizora z otvoritve v Londonu, ko je James Bond (Daniel Craig) prihrumel v kraljevo palačo, ugrabil kraljico, ji nadel padalo in se potem z njo spustil na olimpijski stadion. V Parizu so si domislili zelo efektni »fil rouge« (rdečo nit) s prenosom olimpijske bakle od legendarnih podzemnih kanalov, ki jih tako dobro poznamo tako od knjige kot od muzikala »Nesrečneži« (Les Miserables), do streh Pariza in celo s prodorom v klet katedrale Notre Dame v spomin tako na roman kot na muzikal »Phantom Of the Opera«. To idejo velja poglobiti in se nanjo, po moje, še bolje pripraviti za bodoče prireditve, saj že nekaj desetletij z vrtoglavo hitrostjo drvimo proti vedno večji digitalizaciji in multimedialnosti. Seveda se bo treba nekje ustaviti, saj nekaj resničnega mora vedno obstati, ali z nekaj fantazije, predvsem pa z umetniškim čutom, se da na tem področju storiti še marsikaj lepega.

Zdaj se bodo začele igre zares. Ko berete te vrstice se že poganjajo po bazenu najboljši svetovni plavalci v jutranjih kvalifikacijah in se bo torej naše zanimanje preselilo za dva tedna na športna prizorišča. Nekaj pa nam je ta otvoritvena slovesnost vsekakor povedala. Igre bodo za gotovo nekaj posebnega, in to že samo, ker se odvijajo v Parizu in, kot vsi vemo in kot je moj oče Josip imenoval svojo kratko komedijo, »Pariz je pač Pariz«.