Filip Princi s cepinom in derezami premaguje najtežje smeri

Drytooling oziroma plezanje z orodji je posebna zvrst plezanja, ki se jo izvaja po skali z uporabo cepinov in derez. Mlada panoga je tudi v alpinističnih krogih še relativno malo poznana, tako da najbrž malokdo ve, da se v tako posebni disciplini uveljavlja tudi zamejski Slovenec, ki je pred kratkim preplezal dve izmed najtežjih italijanskih oziroma svetovnih smeri stopnje D15 (na lestvici, na kateri je D16 najtežja možna stopnja).

Filip Princi iz Pevme je bil v sredo v goriškem Trgovskem domu gost Slovenskega planinskega društva Gorica in je v enournem pogovoru z novinarjem Albertom Voncino številni publiki - v kateri je seveda bilo nemalo alpinistov - orisal značilnosti, zanimivosti in tudi številne izzive tega nišnega športa.

»Gre za novo panogo, ki je nastala v devetdesetih letih prejšnjega stoletja; začetnika sta bila Američan Jeff Lowe in Anglež Stevie Haston. Alpinisti so namreč iskali nove izzive v plezanju na ledu: v iskanju slapov in ledenih sveč so namreč pogosto morali preplezati skalnati del smeri. Na tak način se je panoga z leti razvila in postala stvar zase,« je uvodoma povedal gost večera in dodal, da je med pionirji nove discipline tudi Tržačan Mauro Bole. »V čast mi je bilo, da sem ga lahko srečal in spoznal. Med drugim je bil on med prvimi, ki je skupaj s firmo Grivel izdelal specifične cepine za drytooling, ki jih tudi sam uporabljam: primernejši so, ker spremenijo težišče samega plezalca,« je obrazložil Princi.

Goričan je do drytoolinga prišel zato, ker si je želel plezati po ledu, naposled pa ga je prevzela skala. »Občutek derez in cepinov na skali mi je bil sprva kar čuden, naposled pa mi je taka oblika plezanja postala lepša od navadne, najbrž zaradi tega, ker je veliko bolj fizična«, je izpostavil Princi. Ravno treningi in brezhibna fizična priprava so ključen predpogoj, brez katerega se s takim športom ni mogoče ukvarjati.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku