Dirkaški simulatorji so več kot le videoigre

Tržaški dirkač Andro Pertot se je zadnji konec tedna v aprilu prvič pomeril na virtualni vzdržljivostni dirki. Z ekipo Slo-racing eSports se je udeležil 24-urne preizkušnje v Nürburgringu, ki velja za eno najbolj zahtevnih dirkališč na svetu, tudi v sklopu virtualnih dirk. »Če bi mi še enkrat ponudili nastop na tej dirki, bi verjetno povabilo odklonil. Bila je zelo zanimiva izkušnja, dirka pa je bila veliko bolj naporna, kot sem pričakoval,« je dejal Pertot, ki se je v zadnjih sezonah posvetil kartingu. Tako kot številni profesionalni in amaterski dirkači ter ljubitelji motošporta se je v zadnjih tednih približal tudi virtualnim dirkam. Izbral je dirkaški simulator iRacing, ki velja za enega izmed najbolj popularnih. Uporabljajo ga tudi dirkači formule 1, kot sta na primer Antonio Giovinazzi in Max Verstappen. Sam Pertot se je na iRacingu že pomeril proti Giovinazziju (Alfa Romeo), pa tudi proti Romainu Grosjeanu (Haas), Alexandru Albonu (Red Bull) in številnim dirkačem serije GT. Sicer sta zelo priljubljena in kakovostna tudi simulatorja Assetto Corsa in rFactor2.

Dirkač ekipe Andersen Racing se je tokrat pridružil moštvu Slo-racing eSports, ki je bila edina slovenska ekipa na dirki. Sodeloval je s peterico slovenskih virtualnih dirkačev, sam pa je bil edini, ki se ukvarja tudi z realnim dirkanjem. »Tekmovali so tako pravi dirkači kot profesionalni virtualni dirkači ali tako imenovani ‘sim racerji'. Pravila so nekoliko zapletena, saj so ekipe razvrščene po kategorijah glede na točkovanje svojega najboljšega dirkača. V vsaki kategoriji tekmuje 55 ekip.Mi smo tekmovali v peti kategoriji na skupno 25. Tekmovalna raven je bila zelo visoka, saj so bili nekateri dirkači tudi do deset sekund na krog hitrejši od nas« je razložil Pertot, ki je vsekakor podčrtal, da je dirkališče v Nürburgringu dolgo 25 kilometrov, vsebuje pa kar 170 ovinkov. Med soboto in nedeljo (kvalifikacije so potekale 20 minut pred začetkom dirke) je v Zelenem peklu, kot ljubitelji dirkanja imenujejo slavno nemško dirkališče, sočasno potekalo 25 virtualnih dirk, ena za vsako kategorijo ali t. i.split. Na vsaki dirki so bili avtomobili štirih različnih razredov: GT3 , 911 GT3 , GT4 in TCR. Skupno je dirkalo več kot 1300 ekip iz celega sveta, med njimi so bila tudi tovarniška moštva velikih avtomobilskih proizvajalcev.Svojo ekipo ima denimo tudi že prej omenjeni Verstappen.

»Tekmovali smo z dirkalnikom razreda GT4, natančneje z modelom Porsche 718 Cayman. Nastavitve dirkalnika so take kot v realnem svetu, tudi okvare so na dnevnem redu in vplivajo na vožnjo. Med 24-urnim dirkanjem smo opravili 17 ali 18 postankov v boksih, ob vsaki izmeni smo vozili približno poldrugo uro. Žal pa je moj sotekmovalec že v uvodnem delu dirke trčil v zaščitno ograjo, tako da smo morali spremeniti taktiko. V prvi izmeni sem zato vozil brez postanka kar dve uri in 45 minut, po njej pa sem bil povsem ‘zdelan',« je dejal Pertot, ki je za dirkanje uporabljal računalnik z dvema ekranoma, dirkaški volan in pedale. Mnogi dirkači imajo tudi pravi dirkalni sedež in kovinsko podvozje, ki simulira fizični občutek vožnje, ter tretji ekran. Na dodatnih ekranih lahko dirkači med vožnjo spremljajo tako parametre vozila kot podatke dirke, v nasprotnem primeru pa je ključna medsebojna pomoč sotekmovalcev v ekipi, ki se med seboj pogovarjajo s pomočjo slušalk in mikrofona. »Bolj kot je računalnik zmogljiv, bolj je dirkanje podobno realnemu. Jasno je pomembna tudi dobra internetna povezava, saj se včasih zgodi, da se zveza prekine. Obstaja tudi več vrst volanov in pedal: najboljši simulirajo vse sile, ki nastajajo med dirkanjem. Občutek pa je ključnega pomena za vsakega dirkača,« razlaga 28-letni Tržačan.

Najbolje opremljeni ‘sim racerji' porabijo tudi več kot 5000 evrov za nakup računalniške opreme: približno 1300 stane dober računalnik, ki je namenjen izključno simulatorju, ukrivljeni ekrani stanejo tudi do 1500 evrov, k temu pa gre dodati 1000 evrov za profesionalni dirkaški volan in 500 evrov za pedale, na katere mora dirkač kot v pravem dirkalniku med zaviranjem pritiskati z močjo tudi do 100 kilogramov. Uporabniki ameriškega simulatorja iRacing plačujejo mesečni abonma za standardni paket, za dodatne dirkalnike in dirkališča pa je potrebno doplačilo.

Pertot je večkrat podčrtal, da je tudi virtualno dirkanje naporno, saj zahteva visoko stopnje koncentracije, 24-urna dirka pa je sama po sebi zelo zahtevna preizkušnja tako s fizičnega kot s psihološkega vidika. »Dirka v Nürburgringu velja za eno najtežjih v celem letu. Prestižna je tudi dirka v Le Mansu. Običajno virtualne dirke potekajo teden dni pred pravimi, letos pa zaradi odpovedi le-teh ni tako. Je pa opazen pravi ‘boom' virtualnih dirk in e-športov nasploh. Na vidljivost teh dirk vpliva tudi dejstvo, da večkrat tekmujejo tudi dirkači svetovnega kova, ki se v živo povežejo preko socialnih omrežij.Tudi bolj organizirane ekipe se poslužujejo ‘streaminga', dirke predvajajo celo po televiziji. Med ljubitelji motošporta vlada zato veliko zanimanja,« je še zaključil Pertot, ki je podal tudi zanimiv podatek: dirko elitne prve kategorije (top split) si je preko spleta – sicer ne v celoti – v živo ogledalo kar 28.612 gledalcev. Tržaški dirkač nam je na koncu tudi razkril končni rezultat 24-urne dirke v Zelenem peklu. V razredu GT4 se je ekipa Slo-racing eSports uvrstila na 8. mesto, skupno pa je zasedla 28. mesto med 53 uvrščenimi ekipami v svoji kategoriji.