Deček, ki ga je osrečil Pogačarjev bidon

»Odkar mu je Pogačar med vzponom na vrh Monte Grappa predal svoj bidon, hodi moj sin Mattia meter nad tlemi,» je prejšnji teden v ponedeljek dopoldne po telefonu vso sinovo radost nad Tadejevo čudovito srčkano gesto izpričal oče Simone. Mattie ni bilo doma, bil je v šoli v kraju Cassola pri Vicenzi. Star je 12 let, obiskuje prvi razred nižje srednje šole. Od tiste nepozabne sobote je za vse, ki ga poznajo, postal ... fant s šampionovim bidonom.

Nekaj ur pozneje, popoldne, se je njegov smejoč obraz prikazal na ekrančku pametnega telefona. Videoklic omogoča, da se tudi na sto in več kilometrov razdalje lahko zazreš v oči, polne prekipevajočega veselja. In iz mladih ust izveš, kako je bilo mogoče, da je slovenski kolesarski as tako bogato obdaril dečka v sinji bundi in s kolesarsko čelado na glavi, ki mu je nekaj desetin metrov tekoč ob robu ceste v klanec sledil in ga bodril. Pripoved je vredna prekaljenega načrtovalca, ne pa 12-letnega dečka. A ko je strast velika in ko je cilj nadvse željen, je tudi za komaj odraslega otroka vse mogoče.

Kolesarstvo je strast

Strast Mattie je kolesarstvo, cilj - dobiti spominek kolesarskega idola, Tadeja, seveda.

Družina malega Mattie je iz Bassana del Grappa, končnega cilja tiste sedaj že znamenite 20. etape Gira d’Italia. Zato ne preseneča, da je Mattia dobro poznal vzpon. Mladi glas je obnovil »načrt«.

»Postavil sem se tja, kjer je vzpon najhujši. Tam kolesarji vozijo bolj počasi, zato jim je lažje slediti. Namestil sem se prav med dvema sodelavcema Pogačarjeve kolesarske ekipe, ki sta bila zadolžena za posredovanje bidonov kolesarjem, da se med tako trdim vzponom lahko okrepčajo in pridobijo nekaj moči. Kolesarji nato navadno odvržejo bidon na rob ceste. Računal sem, da bo tako storil tudi Pogačar, in bil pripravljen pobrati odvrženi bidon s ceste.«

»Med prvim vzponom na Monte Grappo je Pogačar še kolesaril v skupini, vožnja je bila počasnejša in kolesarji niso posegli po bidonih sodelavcev. Med drugim vzponom je bilo drugače. Pogačar je prikolesaril na mesto, ki sem ga bil izbral, z mnogo večjo hitrostjo kot prvič. Ko sem ga zagledal, sem začel teči na njegovi levi strani. Bilo je nekaj desetin metrov od kolesarskega sodelavca, ki je Pogačarju na desni strani ponujal bidon. Tekel sem in tekel. Ko je Pogačar prijel za ponujeni bidon, sem bil pripravljen mu slediti, dokler ga ne bi odvrgel na rob ceste. Pa se je Pogačar obrnil proti meni in mi predal bidon. V hipu sem ga zagrabil in, ne vem ... bil sem ves iz sebe. Nato se spominjam le, da mi je prijatelj Edoardo dal z roko petico in mi zaklical ’Bravo!’, približal se mi je tudi kolesarski sodelavec Pogačarjeve ekipe, bil je Španec, in mi rekel: ’Si videl, da si vendarle dobil bidon!’, vsi ostali gledalci pa so mi ploskali. Bilo je res nepozabno,» je pripoved tistega zanj neverjetnega popoldneva zaključil mladi Mattia.

In Pogačarjev bidon?

Da ne bo neprijetnih besednih nesporazumov: bidon je »steklenici podobna plastična posoda za nošenje pijače z ustnikom za pitje, zlasti med telesno aktivnostjo,» uči Slovar slovenskega knjižnega jezika. Kolesarji hranijo to »plastično posodo« na ogrodju kolesa, da se lahko med dirko odžejajo.

Mattia je med pogovorom segel po bidonu in ga pokazal, da se je prikazal na ekranu. Tak je, bel in neomadeževan, kot ga je bil dobil iz Pogačarjeve roke: še poln vode, zaprt in s privezano vrečko vitaminskega gela visečo ob strani. »Gel ima okus po mangu in je bil pripravljen izključno za Pogačarja,» je strokovno objasnil oče Simone.

»Mattia hoče imeti Pogačarjev bidon doma vedno pred očmi, ponoči pa ga hrani na nočni omarici,» je moč tistega kolesarskega talismana na sina pojasnil Simone, in tudi razkril, kje bo dobil svoje dokončno posebno mesto: v zastekljeni niši.

Pogačarjev bidon je gotovo najlepši in najbolj cenjeni spominek malega Mattie. Ni pa edini. »Tisto soboto sem prejel še bidona furlanskega kolesarja Jonathana Milana in Lucasa Plappa, tako se je moja zbirka bidonov znanih kolesarjev povečala na skoraj 400,» je fant razkril svojo zbirateljsko strast.

Oče Simone je nakazal, od kod izvira tista strast. Mattia je član kolesarskega društva Cycle Team Cassola 2000, ki slavi prav letos 25-letnico delovanja. Predsednik društva Simone Manocchi, tisti, ki je novinarja telefonsko napotil k Mattii in očetu Simoneju, ve povedati, da je v četrt stoletja klub »zdresiral« več kot 300 mladih kolesarjev. Nekateri so tudi postali poklicni kolesarji, na primer Enrico Battaglin in Gianluca Brambilla, zmagovalec ene etape na italijanskem Giru in ene na španski Vuelti, ki je na letošnji krožni dirki po Italiji tekmoval za ekipo Q36.5 Pro Cycling Team.

Mattia je začel kolesariti pri šestih. Tudi oče Simone je bil v mladih letih kolesar, zelo obetaven, a nesreča - »Mi son fatto un male cane!« - mu je pri osemnajstih prekrižala kolesarske račune. Oče, velik fan Marca Pantanija in Micheleja Scarponeja, ni silil sina na kolo. Prinesel mu ga je bil družinski prijatelj in otroka povabil, naj poskusi. Mattia je poskusil in se v kolo noro zaljubil.

Takoj je postal član Cycle Team Cassola 2000. Društvo mu je prvo leto nudilo dres in vse potrebno, tudi bidon. Po prvem letu je športni direktor društva opozoril mlade, naj v naslednjih letih ne pričakujejo vse opreme. Mattia je vzel opozorilo zelo resno in začel, na dirkah, ki jih je spremljal, zbirati odvržene bidone.

Zbralo se jih je skoraj 400

Tako se jih je v nekaj letih nabralo za skoraj 400, in konec tega tedna se bo njegova zbirka še povečala. Pred dnevi ga je kontaktiral starejši moški iz okolice Vareseja, tudi zbiratelj bidonov. Začel je leta 1972, v zbirki ima bidone Giuseppeja Saronnija, Claudia Chiappuccija in številnih drugih kolesarskih asov iz zadnjih desetletij preteklega in iz začetka tega stoletja. Ko je - po tistem slovitem televizijskem posnetku, ki je obšel ves kolesarski svet - izvedel za zgodbo malega Mattie, se je odločil, da mu podari svojo zbirko, tako se bo število bidonov na domu v Cassoli več kot podvojilo.

Na ekrančku se je za Mattio prikazala polica, polna pokalov in drugih priznanj, sad zmag in dobrih uvrstitev na dirkah. »To so letošnji, druge imam shranjene v treh polnih zabojih,» je ponosno povedal deček. Z očetom sta obnovila, koliko trenira: ob ponedeljkih, torkih in četrtkih po dve uri, v sredo sta dve uri posvečeni gorskemu kolesu, sobote in nedelje pa so namenjene tekmam, na cesti, a tudi na dirkališču, ker Mattia trenira tudi dirkališčne discipline. Na cestni vožnji, pravi, da mu najbolj paše sprint, a tudi vožnja navkreber mu zelo leži.

Prav ta element ga »druži« z vzornikom Tadejem Pogačarjem: »Hotel bi postati kot on,» je njegova ambiciozna želja.

Po vzponu na Monte Grappa sedaj upa, da ga bo spet srečal na Tour de France. Njegove prve etape se bodo odvijale na italijanskih tleh. Mattia (in oče Simone, seveda) se bo 28. junija podal v Rimini, na cilj prve etape, dan pozneje pa bo na startu druge etape v Cesenaticu. Upa, da mu bo uspelo srečati se s športnim idolom Tadejem in uresničiti - po prejemu Pogačarjevega darila na Monte Grappa - še drugo željo: njegov avtogram na bidonu.

Svetovno znan posnetek predaje šampionovega bidona tekočemu dečku na vzponu na Monte Grappa sodi že v epopejo modernega kolesarstva. Tam, kjer sta se roki kolesarskega asa in njegovega mladega fana srečali, je sedaj pod cestnim znakom nameščen napis »Qui Tadej Pogačar creò il mito di Valpiana« - Tu je Tadej Pogačar ustvaril mit Valpiane, kot je poimenovan tisti predel, ovekovečen z dvema fotografijama dogodka.

V preteklosti so znali pesniki in kantavtorji v svojih pesmih in skladbah opeti podobne legende. Paolo Conte je s svojo glasbo postavil spomenik Bartaliju. Francesco De Gregori je v Il bandito e il campione ovenčal neomajno prijateljstvo Santeja Girardenga in istoimenskega prijatelja, bandita-anarhista Pollastrija.

Za sedanjo disneyjevsko zgodbo malega Mattie in velikega Tadeja se naslov ponuja že sam po sebi: Il bambino e il campione.