Basaglia leta 1971 zaprosil za pomoč ŠZ Bor

Ob stoletnici rojstva psihiatra Franca Basaglie (rojen 11. marca 1924, umrl leta 1980), ki je revolucioniral italijansko psihiatrijo, so naš dnevnik in tudi vsi deželni mediji obširno poročali.

Tudi sam bi prispeval svoj »spominček« na tega izrednega še prej človeka, kot psihiatra.

Leta 1971 smo pri ŠZ Bor priredili festival Bora minibasketa. Da bi to športno prireditev popestrili tudi s kulturnim sporedom, smo si Borovi košarkarski delavci zamislili, da bi se mladi udeleženci poleg minikošarke pomerili tudi v pisni nalogi in v ex-tempore. Tako naj bi utišali tiste naše kulturnike in družabno-politične delavce, ki so nas športnike »zbadali«, da nas zanima le žogobrc. Na Stadion 1. maja v Trst smo tako privabili tedanje naše najvidnejše kulturnike Lojzeta Spacala, Jožeta Cesarja, Milka Bambiča, Josipa Tavčarja, ki so ocenjevali pisne in likovne izdelke.

Da bi še dodatno popestrili Festival, smo organizirali dobro obiskano okroglo mizo na temo »Šport in mladina« z znanimi strokovnjaki na tem področju, kot so bili Fabiani, Debernardi in naš Sedmak. Okroglo mizo je vodil naš priznani časnikar in tedanji tržaški pokrajinski odbornik Lucijan Volk.

Po tem kar dolgem uvodu naj končno navedem, kako sem sploh spoznal Franca Basaglio.

Še nekaj časa pred večerom z okroglo mizo smo iskali izvedence za nelahko temo »Šport in mladina«. Pomislili smo tudi na tiste mlade s posebnimi potrebami, ki so prevečkrat zanemarjeni. Obrnili smo se do svojih sosedov pri Sv. Ivanu, to je na psihiatrično bolnišnico, in sicer na direktorja Franca Basaglie, ki je privolil na zmenek. Ker je bil Basaglia polno zaseden, nam je sporočil, da bi se dobili v psihiatrični bolnišnici ob enajstih, toda ne zjutraj, temveč zvečer. Kljub nenavadni uri sem se kot organizator Festivala odpravil na zmenek. Ponoči in skoraj v popolni temi sem se z veliko težavo le privlekel do stavbe ali bolje paviljona, kjer je imel studio Basaglia. Vstopil sem v polmračno in zakajeno sobo (Basaglia je bil strasten kadilec). Na mizi, ob kateri je sedel doktor, se je bleščala človeška lobanja, ob njej pa poln pepelnik cigaretnih ogorkov. Basaglia je bil nad našo pobudo navdušen. Priporočil nam je Augusta Debernardija, ki je študiral psiho mladih in se je zanimal tudi za šport. »Za vašo Okroglo mizo je kot naročen,» je pristavil.

Z mano pa se je želel pogovoriti še o nečem drugem, medtem ko je položil roko na lobanjo in mi začel razlagati o raznih primerih duševne bolezni. Iskreno naj povem, da o več medicinskih izrazih nisem imel pojma. Nakar je prešel k sržu najinega sestanka. »Z ostalimi našimi zdravniki smo pomislili, da bi poleg nekaterih kulturnih aktivnosti okrepili tudi športno dejavnost. Ta čas se ukvarjamo z nogometom. Kakega napredka pa ni videti. Naši pacienti se le podijo za žogo in prevečkrat pride do prepirov, prerivanj in tudi do pretepa. Verjetno bi bilo s košarko drugače, saj bi pacienti z rokama upravljali žogo. Bi nam lahko pri Boru priskočili na pomoč?« Poslovila sva se skoraj ob eni uri zjutraj.

Več v današnjem (petkovem) Primorskem dnevniku.