»Atletske sposobnosti afriških košarkarjev so res neverjetne«

Iz Ljubljane v Sežano, iz Sežane pa v Abidžan, glavno mesto Slonokoščene obale. Trener Dejan Prokić je selektor košarkarske reprezentance Slonokoščene obale, s katero je pred kratkim nastopil na svetovnem prvenstvu na Japonskem, Filipinih in v Indoneziji. Sicer je 49-letni ljubljanski strokovnjak že nekaj sezon trener Mesarije Prunk v 2. slovenski ligi in vodja mladinskega pogona sežanskega kluba, pred tem pa je deloval v Kijevu, Tbilisiju, Milanovcu ter pri ljubljanskih klubih Ilirija in Olimpija.

Kako je sploh prišlo do tega, da ste postali selektor Slonokoščene obale?

Vsako poletje se udeležujem številnih košarkarskih kampov. Med temi je bil tudi kamp v Španiji, ki ga vodi nekdanji košarkar iz Srednjeafriške republike Anicet Lavodrama, ki je zdaj agent in je bil nekaj časa tudi uradnik na Fibi. Pred poldrugim letom je prevzel mesto športnega direktorja na košarkarski zvezi Slonokoščene obale (Fibb) in me vprašal, če bi bil pripravljen prevzeti selektorsko mesto moške reprezentance. Avgusta lani se je tako ta zgodba začela. Reprezentanco sem vodil v zadnjih dveh kvalifikacijskih oknih in že v predzadnjem smo dosegli uvrstitev na SP.

Kakšna je raven košarke v Slonokoščeni obali in v Afriki nasploh?

Na to je treba gledati iz več zornih kotov. Slonokoščena obala je država, ki uradno šteje 25 milijonov prebivalcev, pa ne vem, če premore tri športne dvorane. Šolski sistem je takšen, kakršen je, infrastrukturne težave so prav tako ogromne. Šele ko vse to upoštevaš, dobiš neko realno sliko. Afriška košarka je neprimerno veliko bolj fizična od evropske, s tehničnega in taktičnega vidika pa zelo zaostaja. Poudariti pa je treba, da so atletske sposobnosti afriških športnikov res neverjetne. To so fantje, ki so zelo vzdržljivi, močni, imajo neverjeten metabolizem in sposobnost regeneracije ter so zelo odporni na poškodbe. Odkar sodelujem s košarkarji Slonokoščene obale, še nisem videl niti enega samega zvina gležnja. Le na SP se je poškodoval Bazoumana Koné, ki pa je med vsemi tudi edini, ki se je rodil in odraščal v tujini, in sicer v Nemčiji.

Možnosti za razvoj tega potenciala so torej zelo velike.

Tako je. Na pripravljalni tekmi pred zadnjimi olimpijskimi igrami je Nigerija premagala reprezentanco ZDA, ki je igrala z zelo močno postavo. To je bilo veliko presenečenje. S tem želim povedati, da afriški fantje, ki imajo možnost, da gredo v tujino in tam pridobijo tehnično in taktično znanje, so lahko resnično dominantni, in to v svetovnem merilu. Ko bodo nekega dne imeli v domovini na razpolago primeren šolski sistem, dobre pogoje za delo in športne dvorane, bodo gotovo odskočili. Njihove naravne danosti so namreč tako velike, da se tudi s tehniko in taktiko tega ne bo dalo nadoknaditi.

Kako bi ocenili nastop Slonokoščene obale na SP?

Od petih tekem smo štiri odigrali dokaj dobro. Nekoliko slabše smo igrali le proti Libanonu (poraz s 84:94, op. a.), čeprav je bila zmaga v našem dometu. Je pa res, da smo to tekmo odigrali le 19 ur po tisti z Brazilijo, na kateri smo se mentalno iztrošili. Na ostalih tekmah pa smo se kar izkazali. Proti Franciji smo izgubili le za deset točk (77:87). Kasneje sem izvedel, da je bila to najmanjša razlika, s katero je Francija na dosedanjih desetih tekmah v zgodovini SP premagala eno od afriških reprezentanc. Proti zelo močni Braziliji (77:89) smo bili še dve minuti pred koncem tekme še v igri za zmago, nato pa nas je s trojko z devetih metrov kaznoval brazilski košarkar, od katerega bi to najmanj pričakovali. Tudi proti Španiji smo pokazali zelo dober pristop, čeprav smo na koncu izgubili s 30 točkami razlike (94:64). Edino zmago smo dosegli proti Iranu (71:69), ki ima nekaj zelo kakovostnih in izkušenih košarkarjev. Lahko smo torej ponosni na to, kar smo pokazali na SP, in tudi vodstvo zveze Fibb je bilo zelo zadovoljno. Upoštevati moramo tudi dejstvo, da smo pogrešali nekaj zelo kakovostnih košarkarjev in da smo imeli le enega igralca, ki nastopa v domači prvi ligi. Vsi ostali igrajo v prvenstvih nižjega ranga okrog po Evropi.

V katerem jeziku se sporazumevate s svojimi košarkarji in kako so vas sprejeli?

Slonokoščena obala je sicer frankofonska država, s svojimi košarkarji pa se sporazumevam v angleščini. Nekaj francoskih izrazov sem se naučil, a se med seboj pogovarjamo v angleškem jeziku. Kako pa so me igralci sprejeli? Rekel bom, da funkcioniramo. Na začetku so predvsem starejši potrebovali nekaj časa, da so me sprejeli, lažje pa je bilo z mlajšimi. V veliko pomoč mi je bilo, da smo se takoj po mojemu prihodu, torej avgusta lani, uvrstili na SP. Ko si uspešen, je vse potem vse lažje. Predvsem pa ko sem začel redno hodit v Abidžan in se tam srečal z domačimi košarkarji in trenerji ter vodil trenerske seminarje, sem pridobil veliko spoštovanja. Moji predhodniki niso preživljali toliko časa v Slonokoščeni obali, tako da vsi cenijo moje delo. Škoda le, da je razdalja s Slovenijo velika in so letalske povezave z Evropo dokaj slabe.

Kar nekajkrat ste že obiskali Abidžan in okolico. Kaj od afriškega načina življenja vas je najbolj prevzelo ali presenetilo?

Razlika z Evropo je ogromna. Videnje življenja, ki ga imajo Afričani, je povsem drugačno od našega. Prioritete v življenju so različne, hrana. Sicer me je najbolj šokirala razlika med bogatimi in revnimi. Saj imamo tudi v Sloveniji bogate osebe, v Afriki pa so bogati kot neka kasta in se do revnejših obnašajo zelo nekorektno. Drugače pa so ljudje zelo odprti, pozitivno naravnani in gostoljubni. Pozitivno me je presenetilo vreme, saj se v Abidžanu celo leto temperatura giba med 26 in 30 stopinj Celzija, torej je kar prijetno. Okoli mesta je veliko jezer, vse je zelo zeleno. Še to pa vam razkrijem: v reprezentanci so mi večkrat očitali, da sem mogoče za njih celo preveč strikten, češ da za njih prideta prej zabava in ples. Lahko bi celo rekel, da so ljudje v Slonokoščeni obali v marsičem zelo leni, sploh v primerjavi s Slovenci, ki smo ekstremno discipliniran narod, čeprav se tega sami ne zavedamo.