Slovensko ime kraja poznajo, a ne vedo, kje je

Prisotnosti, rabi in zakrivanju slovenskih poimenovanj na ozemlju goriške občine je bilo posvečeno eno izmed predavanj, ki so prejšnji petek potekala na Gradu Kromberk v okviru tridnevnega čezmejnega posveta o furlanski toponomastiki v priredbi Furlanskega filološkega društva. Posvet so organizirali v sklopu praznovanja stoletnice furlanske ustanove, ki se bo nadaljevalo v soboto, 16. novembra, s slavnostnim koncertom v Verdijevem gledališču v Gorici, kjer bo nastopil simfonični orkester konservatorija Tomadini iz Vidma.

Na temo Nomen est omen: Uradna in neuradna poimenovanja krajine v Gorici je v Kromberku, kjer so sklop predavanj organizirali v sodelovanju s SLORI-jem, predavala sodelavka inštituta Anja Škarabot. Spregovorila je seveda tudi o zanemarjanju in pozabi slovenskih toponimov v Gorici, ki izvirata iz drugačnega življenjskega sloga, ritmov in premikov, sta pa tudi posledica vsiljevanja preimenovanj iz nacionalističnih vzgibov večinskega prebivalstva pri upravljanju mesta. Škarabotova je opravila raziskavo z vprašalniki med štiridesetimi Slovenci, starih do 40 let, in štiridesetimi, ki so starejši od 40 let. Pričakovano je med mlajšimi poznavanje slovenskih poimenovanj mestnih predelov šibkejše. Na splošno je poznavanje slovenskih imen nezadovoljivo, sicer pa so nekatera poznana, a sodelujoči niso znali povedati, kje se nahajajo. Ime glavnega trga – Travnika – je splošno znano in uporabljeno, Placuto pozna 86 odstotkov anketirancev, Grojno 75 odstotkov, Svetogorsko četrt 70 odstotkov, Gosposko ulico pa le 52 odstotkov vprašanih. Poimenovanja se prenašajo »iz roda v rod« in niso institucionalizirana. Iz publike je izvajanje dopolnil udeleženec z informacijo o osmih ulicah, med stotinami italijanskih, ki so poimenovane po slovenskih osebnostih. Znano je, da je občinska oblast pred kratkim dovolila namestitev nekaj tablic s slovenskimi poimenovanji, a ne v širšem mestnem središču.

Tudi ostale vsebine petkovega programa dokazujejo smernice furlanskega združenja, ki vse bolj zaobjemajo tudi slovensko prisotnost na Goriškem, saj so se tudi ostali štirje predavatelji posvetili poročanju o vsebinah, povezanih s slovenskim imenoslovjem oziroma s prepletanji med furlanščino in slovenščino. Maurizio Puntin je že marsikaj objavil takšnega, kar se navezuje na zgodovinsko prisotnost Praslovencev v ravninskem Posočju in v spodnji Furlaniji. Tokrat se je posvetil oznaki La Zeglia, ki se je razvila iz slovenske, pravzaprav karantanske Zilje, a tudi slednja kaže na preobrazbo iz latinske Giulia v Zulia – Zilja – Zila, vključno z Ziljico, imenom manjšega rečnega toka.

Vlado Klemše je poročal o prostoru ob reki Idriji (vodni tok, ki teče skozi naselje Idrija, se imenuje Idrijca!), ki je dolgo časa bilo stičišče slovanskega/slovenskega in romanskega/furlanskega sveta. Področje je bilo dokaj prepustno in je omogočalo pretok ljudi ter prepletanje jezikov vključno s poimenovanji. Do konca 18. stoletja je tamkaj prevladovalo slovensko prebivalstvo, na začetku 19. stoletja pa se je začel širiti in prevladovati romanski jezikovni kod vključno z nasilnim raznarodovalnim prizvokom. Domnevati smemo, da je do začetka 19. stoletja več kot tisoč oseb v 204 domačijah govorilo jezik sosedov. To je razvidno iz popisa ledinskih imen v franciskejskem/napoleonskem katastru, ki so ga zasnovali leta 1812 in dokončali v naslednjih desetletjih. Več kot 2500 imen je v večini izvorno slovenskih, nekaj je furlanskih, mnoga imajo hibridno obliko. Zaznati je nadomeščanje oz. prekrivanje prvotnih slovenskih imen s furlanskimi ali italijanskimi. Pogosto so imena slovenska, a napisana z italijanskim črkopisom. Breg, Brajda, Ronk, Mlaka, Izaro, Reka s številnimi inačicami so najpogostejša poimenovanja krajev. Prepotno ne izvira morda iz praproti, temveč iz kakšnega prehoda na terenu, pogosto plitvine.

Luka Repanšek se je v svojih raziskavah posvetil interpretaciji paleojezikovne toponomastične dediščine. Poglobljeno je razložil vokalizem hidronima Isontius z vsemi njegovimi permutacijami skozi staroevropsko, italsko, romansko in slovansko zgodovino.

Izvajanja so bila namenjena poslušalcem z vsaj enim fakultetnim izpitom iz jezikoslovja, ki pa jih ni bilo veliko. Med njimi ni bilo nobenega z novogoriškega območja, kar je izničilo napor prirediteljev, da se ponudijo tudi čez mejo. V gradivo, ki bo objavljeno v bližnji prihodnosti, bo sodilo tudi besedilo Mateja Šekla, ki obravnava hišna imena v rezijanski Solbici vključno z etimološko razlago, se pravi prvotnim pomenom. Krajevni govor Solbice sodi v rezijansko narečje primorske narečne skupine slovenskega jezika. Hišna imena spadajo med naselbinska zemljepisna lastna imena ter poimenujejo naseljeno ali nenaseljeno hišo. Ime hišnega gospodarja in ime hišne gospodinje sta neskupni lastni imeni, družinsko ime pa je skupno osebno ime (Jürin, Jürinöw – Jürinawa – Jürinavi). Vredno je ponoviti v zadnjem času poudarjeno resnico: izbira identitete je lahko subjektivna, opredelitev govorice v nek jezikovni kontekst pa je objektivna. (ar)

Več na naši spletni strani: www.primorski.eu