»Zelo lep je občutek,ko nekdo reče hvala«

Če oddajaš pozitivno energijo, se ti ta tudi vrne, je prepričana Novogoričanka Valentina Kobal, ki ob službi učiteljice in šestih otrocih kot prostovoljka že tri tedne vsak dan po osem ur dela v šempetrski splošni bolnišnici.

Dan bi lahko imel kakšno uro več, z nasmeškom priznava novembrska osebnost Primorske, ko jo pobaramo, kako ji uspe vse obveznosti in še prostovoljno delo strpati v 24 ur. Kot učiteljica razrednega pouka na novogoriški osnovni šoli Frana Erjavca v teh dneh na daljavo poučuje drugi razred in čeprav ji ob veliki družini zagotovo ne zmanjka dela, kot prostovoljka pri novogoriškem Rdečem križu vsak dan v splošni bolnišnici v Šempetru na vratih sprejema in usmerja ljudi.

Razloži, da je bolj nočni tip, tako da vse službene obveznosti opravi, ko gredo otroci spat. »Pouk zdaj poteka večinoma tako, da šolarji dobijo navodila in delajo na daljavo, ko imamo razlago preko zooma, pa nisem v bolnišnici. Dan sicer poteka tako, da počnem več stvari hkrati. In se izide,« pravi Valentina Kobal.

Služba, otroci z njihovimi nalogami in še osem ur prostovoljnega dela v bolnišnici zagotovo ni mačji kašelj. V bolnišnico prihaja ob 7. uri zjutraj, tam je do 15. ure, nato se ukvarja s svojimi otroki in pospravlja, pozno zvečer pa so na vrsti službene obveznosti – priprava učnega gradiva, popravljanje nalog ... Kot pravi, je včasih vendarle malo utrjena in ni zabavna kot običajno. Ostali družinski člani dobro vedo, da jo je takrat treba pustiti pri miru. »Otroci so stari od dveh do 24 let. Najstarejša je na Irskem, kjer je doštudirala in se letos zaposlila, tako da jih je doma pet. Dva sta na fakulteti, dva osnovnošolca in razen dveletnice so vsi že precej samostojni. Osnovnošolca, v petem in sedmem razredu, sicer potrebujeta nekaj pomoči pri nalogah, ampak vedno sem zagovarjala tako vzgojo, da ne delaš ti namesto otrok,« poudarja. Otroke je treba spodbujati, jih usmerjati, domače naloge pa morajo opraviti sami, je prepričana. Kaže, da so njeni otroci to lekcijo dobro osvojili in znajdejo se tudi pri drugih opravilih. Malo več dela je le z dveletnico, ki jo, ko je Valentina v bolnišnici, popazita nona in nono. »Ko smo vsi doma, pa je najbolj pomembno, da pomagamo drug drugemu.«

Prostovoljka pri Rdečem Križu je približno osem let. »Zelo lep je občutek, ko nekdo reče hvala, da ste mi pomagali. Ljudje so vse bolj nestrpni, prestrašeni in če nekomu nameniš spodbudne besede, ga malo nasmeješ, usmeriš, je lahko največ, kar mu lahko daš v teh časih,« meni. Spomladi je kot prostovoljka ponoči dežurala na meji, a je bilo zanjo preveč »ubijalsko«. V drugem valu okužb se je tako odločila, da bo raje podnevi v bolnišnici, kjer že tretji teden ljudem na vhodih meri temperaturo, jih vpraša, če imajo znake bolezni, in jih napoti naprej.

Pouk na daljavo pa skuša narediti čim bolj zanimiv, poudarek daje slikovnemu gradivu. O gradivu, ki ga pošlje učencem preko interneta, se tudi pogovarjajo na zoomu. »Seveda ni enako, kot če bi bili v razredu, velikokrat razmišljam, na kakšen način bi kakšno snov, ki jo v šoli “praktično” obdelamo, to naredili na daljavo. Je pa res, da je veliko breme na starših; ne da delajo namesto otrok, ampak da jih spodbujajo in spremljajo. So namreč še premajhni, da bi jih kar prepustil same sebi.« Kaj pa kuhanje, pospravljanje? Pri tem pomaga vsak družinski član, pravi Valentina. Seveda ni vse vedno narejeno in mama se včasih tudi razjezi, vztraja pa pri tem, da je treba pomagati drug drugemu. Vsi starejši otroci tudi kdaj skuhajo, s ponvami se odlično znajde tudi njen partner, ki jo na splošno zelo podpira.

V teh kriznih časih ljudem Valentina sporoča: »Če daješ pozitivo od sebe, jo tudi prejemaš, in gledaš lepše na svet. Ja, niso lepi časi, a lahko si jih polepšamo. Zdaj imamo več časa za otroke in to je treba izkoristiti. Vedno je treba najti nekaj pozitivnega tudi v negativnem.«

Besedilo: Alenka Ožbot,