»Zagotovo ostaja jeza, ki privre vsaj enkrat letno«

Mirjana Učakar je rojena na Ptuju in v najstarejšem slovenskem mestu živi vse od rojstva. Ker je bil njen oče Srb iz hrvaških Vinkovcev, so jo ob rojstvu po takratni praksi vpisali v tamkajšnjo državljansko knjigo. Dobro leto po osamosvojitvi Slovenije pa je na upravni enoti slučajno izvedela, da je v evidencah zabeležena kot Hrvatica, čeprav s Hrvaško ni imela prav nobenih vezi, niti hrvaških dokumentov ne. Porušil se ji je svet, saj je čez noč postala tujka v lastni domovini, predvsem pa nezaželena in kot vsi ostali izbrisani tarča nacionalne mržnje, ki jo je sprožila poosamosvojitvena evforija. Slovensko državljanstvo je pridobila šele enajst let kasneje in vmes je bila brez socialnih pravic, zdravstvenega zavarovanja in zaposlitve. Mirjana Učakar pa se ni vdala. Verjela je, da je pravica na njeni strani. Z ostalimi aktivisti se je spustila v Sizifov boj, ki je prinesel delni uspeh in močno grenkobo. Po 30 letih ta boj še vedno traja. Danes pravi, da ji je izbris v veliki meri uničil življenje, izgubila je dostojanstvo in mir, njeni otroci pa niso imeli istih možnosti kot ostali.

Na predvečer 30. obletnice izbrisa je bila nekoliko vznemirjena, predvsem pa v pričakovanju na dneve polnih pomembnih in tudi lepih dogodkov.

Kakšne občutke so pustila tri desetletja jeze, žalosti in razočaranja, ker pravici ni bilo zadoščeno?

Zagotovo ostaja jeza, ki privre vsaj enkrat letno, ob obletnici. Človek pa se privadi na določen način življenja in lahko rečem, da je zame izbris že dolgo nekakšno gonilo. Žene me naprej, s tem sem se napajala, da sem ostala kolikor toliko normalna. Najhuje je bilo prvih deset let, stvari so se spremenile šele leta 2002, ko smo na Ptuju ustanovili Društvo izbrisanih prebivalcev Slovenije. Ves čas nas je gnala misel, da imamo prav in da je šlo za zločin nad množico ljudi. Do danes krivica ni bila popravljena in to še najbolj boli.

Za izbris so odgovorni tisti, ki so ga naročili kot tudi tisti, ki so ga izvedli in nato še zagovarjali. Kdo še?

Soodgovorna je tudi politična levica, ki je ves čas molčala. Ko so nas desničarji pljuvali in med ljudmi sejali mržnjo do nas, so samo poslušali, storili pa niso nič. Opravičilo predsednika države na nek način smo sami izsilili, zaradi tega dejanja pa ne bomo pozabili, kaj se je dogajalo in kdo so bili magistri in doktorji sovražnega govora v parlamentu, kjer se je spodbujalo narod, naj nas prezira.

Takratno javno mnenje je bilo izrazito sovražno do Neslovencev oziroma do tistih, ki niso imeli slovenskih dokumentov. Vas je denimo prijavila policiji celo vaša soseda. Ali je to napenjanje nacionalnih mišic posledica osamosvojitvene evforije?

Strinjam se, da je šlo za posledico osamosvojitve. Takrat smo dobili velik nacionalni zagon in ponos, ki pa se je žal izrodil v prezir do vsega, kar je prihajalo iz juga. Sicer ni šlo za novost, na Ptuju je bilo od nekdaj dosti vojakov in oficirskih družin, ki so jim nekateri rekli jugoviči in nanje gledali zviška. Ni pa bilo takšnega sovraštva, kot smo ga doživeli v začetku 90-ih.

Celoten intervju v današnjem (sobotnem) Primorskem dnevniku.