1»Delavci moje domovine, še vedno verjamem v Čile in v njegovo usodo. Drugi ljudje bodo presegli sedanji siv in grenak trenutek, v katerem se skuša uveljaviti izdajstvo. Vedite, da bodo kmalu spet odprti široki drevoredi, po katerih bo hodil svoboden človek in bo gradil boljšo družbo.
Naj živi Čile, naj živijo narodi, naj živijo delavci!
To so moje zadnje besede in prepričan sem, da moja žrtev ne bo zaman, prepričan sem, da bo moralna lekcija, ki bo obsodila verolomstvo, strahopetnost in izdajstvo.«
To je bilo zadnje sporočilo, ki ga je čilski predsednik Salvador Allende 11. septembra 1973 po radiu naslovil narodu, medtem ko so letalstvo, vojska in mornarica naskakovali predsedniško palačo, da bi zrušili zakonito izvoljenega predsednika in njegovo levičarsko vlado.
Petdeseta obletnica puča poteka v času, ki se zdi za Čile znova prelomen, saj se je desnica s podobno ostro kampanjo kot v sedemdesetih letih 20. stoletja znova okrepila, medtem ko je levičarska vlada predsednika Gabriela Borica v težavah, ker ji ni uspelo zasnovati ustreznega odgovora na napade desnice.
Tedanjega 11. septembra je Allende prišel v predsedniško palačo La Moneda zelo zgodaj v spremstvu skupine mladih aktivistov, ki so skrbeli za njegovo varnost (med njimi je bil tudi bodoči pisatelj Luis Sepulveda). Kmalu je spoznal, da vojaško poveljstvo ne upošteva njegovih ukazov in da je puč uspel, sam pa je povsem osamljen. Predsednikov zbornice in senata ni bilo na spregled, voditelji strank vladne koalicije Unidad popular pa so se umaknili v pripravljena zaklonišča. Zato je sklenil, da se po radiu obrne na ljudi in jih obvešča o dogajanju, dokler ni letalstvo utišalo vseh radijskih postaj.
Ko je v osrednjem delu predsedniške palače izbruhnil požar, je Allende svojim ukazal, naj dvignejo belo zastavo in zapustijo poslopje. Stopil je v dvorano Independencia in sodelavcem, ki so odhajali, naročil, naj zaprejo vrata. Sedel je v fotelj s puško med nogami, jo dal pod brado in pritisnil na petelina. Star je bil 65 let.
Njegovo truplo so vojaki skrivaj prepeljali v kraj Viña del Mar in ga zakopali v anonimnem grobu. Pogrebu sta lahko prisostvovali samo žena Hortensia Bussi in sestra Laura Allende.
Več v nedeljskem Primorskem dnevniku.