»Za Trst sem se odločil, ker je podoben mestu Haifa na obali Palestine«

Življenjska pot je zdravnika Walida Sawaida pred več kot tridesetimi leti iz rodnega Nazareta ponesla v Trst. V Italijo ga je pritegnil tukajšnji način življenja, predvsem pa želja po študiju medicine, ki so mu ga izraelske oblasti odrekale. V Trstu, mestu, ki ga je sprva sovražil, kasneje pa vzljubil iz dna srca zaradi njegove razgibane večkulturnosti, je spoznal ženo, ustvaril družino in si v njegovi okolici postavil »prvomajsko hišo«.

Svojo ambulanto vodi ob Velikem kanalu, med pogovorom so se zdravnikovi spomini vračali k dedu beduinu in nakbi. Katastrofi, kot Palestinci imenujejo množičen beg Arabcev po izraelski okupaciji njihovih domov leta 1948, ki je prizadela tudi njegovo družino.

Zakaj ste se v Nazaretu odločili za študij medicine ravno v Trstu?

Hotel sem študirati, za Arabce pa je dejansko nemogoče, da vstopijo na izraelske medicinske fakultete. Na petih fakultetah je morda deset mest za arabske študente, nas pa je v mejah Izraela več kot dva milijona. V roke sem vzel atlas sveta: Italija je bila prva odločitev, navijal sem za italijanske nogometaše, država je bila pri nas znana po lepih stvareh, italijanskih parfumih, avtomobilih, modi. Za Trst pa sem se odločil, ker je podoben mestu Haifa na obali Palestine, kjer se hribi zlivajo v morje.

Trst pa je tudi, tako kot Nazaret, izrazito multietnično mesto.

V Nazaretu je 70 odstotkov prebivalstva Arabcev, muslimanov, to mesto je bilo za arabsko skupnost v Palestini od nekdaj referenčno. Ko sem bil otrok, je bil župan mesta kristjan. V moji Palestini, kjer sem se rodil, ni bilo verskih napetosti, različnost nas je bogatila. Moj dedek je bil beduin, s šotorom, konji in drobnico se je premikal po Palestini: ko je zeblo, se je premaknil na jug, v toplih mesecih pa se je napotil proti severu.

Vi pa se imate za Arabca, Palestinca.

Sem Arabec iz leta ‘48, rodil sem se v mestu, ki je vse od leta 1948 pod izraelsko upravo. Sicer pa je ob takratni izraelski okupaciji Palestine nakba, katastrofa, prizadela tudi mojo družino, ki se je razselila po vsem bližnjem in srednjem vzhodu. Sorodnike imam v Siriji, Libanonu in Iraku.

Sliši se kot razgibana mladost v znamenju večkulturnosti.

Multietničnost me spremlja vse življenje, v Trstu iz ambulante gledam naravnost proti srbsko-pravoslavni cerkvi svetega Spiridona. Tudi zaradi tega ljubim to mesto, ki sem ga nekoč sovražil iz dna srca.

Kaj je botrovalo temu sovraštvu?

Leta 1990 sem z dvema kovčkoma v rokah pristal v Rimu, bil sem sam, zbegan, okoli mene eno samo hupanje taksijev in šviganje avtomobilov. V Perugii sem dva meseca in pol na Univerzi za tujce študiral italijanščino in nadgradil znanje jezika, ki sem se ga prej učil kot samouk, na kar sem prišel v Trst. Sprva tu nisem dobil nastanitve, bil sem obupan, brez denarja, prepričan sem bil, da je bil vsega kriv Trst.

Se je to prepričanje spremenilo?

Leta 1992 sem razumel, da moram življenje vzeti v roke, začel sem živeti študentsko življenje, začel sem se družiti, spoznavati dekleta, piti. Nekega večera sem se zamislil in si rekel: sam si svoj problem, če nimaš denarja, začni delati, če nimaš strehe nad glavo, si jo poišči. V sekundi sem ponastavil možgane. Tistega večera sem vzljubil Trst, mesto, v katerem se je nadebuden mladenič poln želja in življenjskih načrtov spremenil v moža.

Tu ste po študiju tudi ostali.

Tu sem spoznal svojo soprogo. Hčeri sva vpisala v šolo s slovenskim učnim jezikom, saj je ona po očetu Slovenka. Zaradi napornega delovnika ju nisem pravilno naučil arabskega jezika.

Se tega kesate?

V prvih letih sem veliko delal na urgenci in kot dežurni zdravnik, imel sem nočne izmene, zaradi česar jima nisem redno sledil. V arabščini znata brati in pisati, manjka jima le besedni zaklad. Sicer pa imam s hčerkama zelo pristen odnos, v družini smo si kot sorodniki enakovredni. Od otroštva me kličeta po imenu.

Zanju ste torej Walid.

Tako je. Že res, da sem njun oče, želim pa si biti predvsem in zgolj Walid, mentor, ki ju uči življenjskih vrednot medsebojnega spoštovanja, altruizma, svobode in pomoči sočloveku.

Celoten intervju v današnjem (nedeljskem) Primorskem dnevniku.