Za prehransko krizo ni kriva samo vojna

V zadnjih tednih vse pogosteje beremo o prehranski krizi, ki bo (bi lahko ali celo je že) prizadela svet. Kot enega glavnih razlogov zanjo se omenja vojno v Ukrajini, ki je nedvomno pokazala, kako nas je globalna ekonomija naredila življenjsko odvisne od drugih držav, je pa zgolj sprožilec krize, katere zelo razvejane korenine sežejo nazaj v čas.

V srhljive napovedi bližajoče se lakote se kljub temu vsakič vplete tudi blokado 25 milijonov ton pšenice v ukrajinskih pristaniščih in tu se začne napačno razumevanje širšega dogajanja, ki vodi do premešanja vzrokov in posledic. Zmotno je namreč prepričanje, da bi tako majhna količina žita iz ukrajinskih skladišč nahranila skoraj milijardo lačnih po svetu, še manj pa bi bilo lahko zaprtje morskih poti iz Odese krivo za porast cen hrane, ki jo čutimo tudi pri nas.

Ključna razloga za podražitev pšeničnih izdelkov v Italiji sta v glavnem dva. Prvi je dejansko povezan z vojno, čeprav cen ne dviguje prekinitev izvoza pridelka, pač pa finančne špekulacije, ki slonijo na dolgoročnih napovedih cen pšenice. Na te predikcije močno vplivajo številni destabilizacijski elementi, med katere spadajo vremenske ujme in pomembne politične spremembe, kot sta denimo vojna v Ukrajini ali pa majska odločitev Indije, da ustavi izvoz svojih žitaric. 70-odstotni porast cene navadne pšenice torej ni posledica pomanjkanja na trgu, pač pa finančnih napovedi.

Drugi razlog za podražitev pa je povezan z distribucijo. Na končno ceno vseh izdelkov namreč vplivajo stroški njihove predelave, pakiranja in transporta. V Italiji kar 85 odstotkov vsega, kar najdemo v trgovini, potuje po cestah, zato se danes na končni ceni zelo pozna izrazita podražitev bencina in nafte ter ostalih energentov, ki se uporabljajo v vmesnih postajah do trgovine. Za vse gospodarske aktivnosti pač potrebujemo elektriko in njena cena narašča že od lanske jeseni.

Več v današnjem (četrtkovem) Primorskem dnevniku.