Za Cossigo bi Tito v Trstu zaslužil spomenik

»Nekatere dežele so v svetu proizvedle več zgodovine kot druge dežele. Med njimi prednjačita srednja in vzhodna Evropa,« je v svoji avtobiografski knjigi zapisal Dimitrij Volčič. Prestolnica krajev, kjer se zgodovina nikoli ni »dolgočasila«, je nedvomno Trst, stičišče narodov in jezikov, mesto padcev in vzponov, navzkrižnih identitet, prihodov in odhodov. Pričevalci tržaških zgodb so tudi novinarji oziroma kronisti, ki se po svojih močeh trudijo, da bi s pomočjo preteklosti predstavili sedanjost tega prelepega, a hkrati kontroverznega mesta.

Takšen pripovedovalec je Silvio Maranzana, ki se po 35-letnem delu kronista na Piccolu, sedaj posveča poročanju o življenju v tržaškem pristanišču, vmes pa najde čas za pisanje knjig.Zadnja z naslovom Trieste Files (založba Luglio, 294 strani, 18 evrov) razkriva nekatere znane in manj znane zgodbe povojnega obdobja.

Maranzana izpostavlja, da je slovenski predsednik Milan Kučan leta 2000 predlagal svojemu italijanskemu kolegu Carlu Azegliu Ciampiju skupne meddržavne pobude za spravo. Pogovori v to smer so bili že na dobri poti, blokiral jih je tedanji italijanski zunanji minister Gianfranco Fini.

V zadnjih poglavjih knjige se večkrat pojavlja Francesco Cossiga, ki ga je Maranzana nekajkrat intervjuval. Cossiga, ki je kot prvi italijanski predsednik leta 1991 obiskal fojbo pri Bazovici, je vedno trdil, da so slovenski partizani in jugoslovanski vojaki prvega maja 1945 prvi vkorakali v Trst (ni govoril sicer o osvoboditvi, a tudi ne o okupaciji) in da bi Tito zaradi tega zaslužil kip na Velikem trgu. Njegove izjave so so na desnici, in ne samo, sprožile plaz polemik.