»Vključitev Čedada v zaščitni zakon je bila neupravičena«

Vključitev Čedada v seznam občin, v katerih se izvaja t. i. zaščitni zakon, »je bila povsem neupravičena, tako v zgodovinskem kot v kulturnem oziru, in jo kot táko občani občutijo za neupravičeno,« je prepričan Roberto Novelli, poslanec iz stranke Naprej, Italija, ki je tudi podžupan čedajske občine.

Ni skrivnost, da je Novelli vse prej kot naklonjen slovenski prisotnosti na Videmskem, zlasti v Čedadu, zato mu očitno gre v nos, da se tamkajšnji pripadniki slovenske narodne skupnosti v Italiji poslužujejo pravic, ki jim jih zagotavlja zakon, ob katerega se je obregnil. Novelli je zato s strankarskim kolegom Carlom Sarrom v pristojnem parlamentarnem odboru vložil poslansko vprašanje. Želel je namreč izvedeti, v kolikšni meri se pripadniki slovenske narodne skupnosti poslužujejo storitev, kot so izdajanje dvojezičnih osebnih izkaznic, obrazcev, potrdil, pa tudi prošnje za prevode.

Trditve poslanca, ki niso v skladu z dosedanjo držo aktualne županje Čedada in njenega predhodnika za županskem mestu, so izzvale takojšen odziv senatorke Demokratske stranke Tatjane Rojc. Zanikanje slovenske prisotnosti v Čedadu je zelo huda žalitev, je včeraj izjavila.

MOLTENI POSTREGEL S STATISTIKO

Odgovoril mu je Nicola Molteni, državni sekretar na ministrstvu za zunanje zadeve. Od 4. julija 2016, ko so se papirnate dvojezične izkaznice »upokojile«, so izdali 155.144 dvojezičnih, italijansko-slovenskih elektronskih izkaznic, je navedel Molteni, ki je zatem izluščil še nekaj podatkov za posamezne občine.

Občina Čedad je med letoma 2016, ko je tam zaživelo okence za slovenski jezik, in 2020 izdala 34 dvojezičnih osebnih izkaznic, zvrstilo pa se je tudi več projektov za promocijo slovenskega jezika, ki jih je obiskalo na stotine udeležencev. Med letoma 2019 in 2020 je na Občini Gorica po navedbah Moltenija bilo izdanih 33 dvojezičnih potrdil (vseh potrdil je bilo 16 tisoč), 25 dvojezičnih izkaznic (vseh je bilo 739), izpolnili pa so 700 prošenj občanov in raznih uradov, ki so zaprosili za prevode.

Dalje – na tržaški občini je jezikovno okence za slovenski jezik (trenutno je dostopno samo preko maila ali telefona) med letoma 2019 in 2020 obravnavalo 277 primerov. Ob tem je Molteni še navedel, da je Občina Trst v vzhodno- in zahodnokraškem rajonskem svetu odprla informativno točko za volilne dejavnosti, ob tem so na tržaški prefekturi organizirali tečaje slovenščine za zaposlene. V sklepnem delu pisnega odgovora na Novellijevo vprašanje je Molteni še navedel, da je bilo za lažji dialog s predstavniki slovenske manjšine leta 2012 ustanovljeno vladno omizje za slovensko manjšino. Ob tem velja navesti, da se je to omizje zadnjič sestalo oktobra 2019, vodil ga je takratni sekretar Achille Variati, pred tem pa je »mirovalo« – reci in piši – 40 mesecev.

Novelli se je obregnil ob podatke za čedajsko občino in poudaril, da so tu izdali »samo 34 dvojezičnih osebnih izkaznic, prošenj za prevode uradnih aktov ali dopisov pa sploh ni bilo«. O samih projektih za promocijo slovenskega jezika, ki so zaživeli na podlagi zaščitnega zakona, pa meni, da jih »uporabljajo za cilje, ki nimajo nobenega opravka z zgodovinsko, kulturno in jezikovno stvarnostjo tega ozemlja«.

Drugače je v Trstu in Gorici, je Molteniju odvrnil Novelli, ker je tu »dejansko prisotna slovenska manjšina, ki bi jo bilo bilo vsekakor treba opredeljevati kot narodno manjšino, zaščita katere s sabo prinaša posebne implikacije, tudi v povezavi z zunanjo politiko in mednarodnimi odnosi s Slovenijo,« je še komentiral desnosredinski poslanec.

ROJC: HUDA ŽALITEV

Na Novellijeve izjave se je bliskovito odzvala senatorka Demokratske stranke Tatjana Rojc, ki meni, da je zanikanje slovenske prisotnosti v Čedadu zelo huda žalitev, je povedala za tiskovno agencijo Dire. To se ji zdi po dveh desetletjih od sprejetja zaščitnega zakona nesprejemljivo. Po oceni senatorke gre za »vnovični poskus delitve čedajske skupnosti: ednino uporabljam, ker gre za skupnost, ki jo sestavljajo italijanski, slovenski in furlanski posamezniki«.

Senatorka Novellijeve trditve povezuje s prizadevanji za izključitev rezijskega narečja iz okvira določil za zaščito slovensko narodno skupnost v Italiji. »Znanstveno je dokazano, da je rezijanščina slovensko narečje,« je poudarila. Tatjana Rojc prav tako odklanja Novellijev predlog obravnave Slovencev v Italiji kot narodne in ne jezikovne manjšine, kajti ustava omenja jezikovne manjšine, zakon 482 iz leta 1999 pa »zgodovinske«, to so avtohtone skupnosti oz. francoska skupnost v Dolini Aoste, nemško govoreča skupnost na Južnem Tirolskem in slovenska v Furlaniji - Julijski krajini.