V uporniškem duhu po sledeh koroških partizanov

Za začetek smo si privoščili »kanček odporniškega duha«. Šilce domačega hruškovega žganja, ki ga je na sončno nedeljsko jutro ob pol desetih na svoji domačiji v Lepeni ponudil Zdravko Haderlap, je trideseterico mladih udeležencev_k pohoda po poteh koroških partizank in partizanov predramilo in pripravilo na peturno turo do Peršmanove domačije. Tam so se od četrtka na prvem Antifašističnem taboru na Koroškem zbirale_i antifašistke_i iz vse Evrope. Ta je potekal v inkluzivnem duhu, kar dokazuje tudi vztrajna raba spolno nezaznamovanih oblik (ki smo jih simbolno uporabili v teh prvih vrsticah).

Vožnja z avtom čez prelaz Jezerski vrh je minila ob prijetnih jutranjih šestnajstih stopinjah. Cilj: Lepena, naselje ob Železni Kapli, na avstrijskem Koroškem. Tišino na travniku ob Vinklovi domačiji, enemu od šotorišč Antifašističnega tabora, je prekinjalo le žuborenje bližnjega potoka. »Tovariš, greš zraven?« je spokojnost prekinil glas mladeniča, »gremo na zajtrk h Peršmanu«. Jasno je bilo, da bom za en dan postal »tovariš novinar«. Sedel sem v avto in po desetminutnem vijuganju dospel do domačije, kraja spomina, kjer so nacisti ob koncu vojne 25. aprila 1945 pomorili štiri odrasle in sedem otrok družin Sadovnik in Kogoj. Ni naključje, da se je skupina mladih antifašistov, med njimi je bila večina članov in članic Kluba slovenskih študentk*študentov na Dunaju (KSŠŠD), odločila, da ravno na tem mestu priredi mednarodno antifašistično srečanje. Dogodek sta podprla tudi Muzej Peršman in Zveza koroških partizanov.

»Tu so se rodile prve partizanske enote,« je med pohodom po sledeh koroških partizank in partizanov pod slapom Kobila povedal Zdravko Haderlap. Prvi uporniki, lovci in pastirji, domačini, ki so kot lastne žepe poznali grape in gozdove, so si za simbol sprva izbrali kamnito skalo nad slapom, 25-metrski kamen v obliki igle. Upor je bil sprva nekoordiniran, organizirano partizanstvo je prišlo kasneje, prav tako novi simbol, rdeča zvezda. Povojna Avstrija koroškemu odporu nikoli ni zares priznala prave vloge v protinacističnem boju. Spomenike je Zveza koroških partizanov v glavnem postavljala na zasebne parcele, veliko so jih pomazali, uničili ali celo razstrelili. Tak je primer spomenika, ki danes stoji pred Peršmanovo domačijo. Ustrahovanja nacionalistov pa očitno niso zalegla, mladi na Antifašističnem kampu so namreč dokazali, da je antifašistični in uporniški duh na Koroškem še kako živ.

Celotno reportaža v današnjem (torkovem) Primorskem dnevniku.