V Pocenii se začne ljubezen, v Paradisu pa mir

Gospa, ki puli plevel na pločniku ob restavraciji, izreče nekaj, kar zveni zelo naduto. Pa ni. »Qui è Paradiso,« odgovori na vprašanje, ali ta skupina hiš že spada k Pocenii. Po slovensko bi se njen odgovor glasil: Tu so nebesa.

Ne gre za pretirano mnenje o lastni vasi, ampak za dejstvo. Paradiso (nebesa) je ime te gruče hiš in razkošne vile sredi Furlanske nižine. Z avtom jo prečkaš v kakšnih 30 sekundah umirjene vožnje. Gospa je želela samo pojasniti, da se tu res začne občina Pocenia z nekaj več kot 2000 prebivalci, da pa to še ni osrednje naselje, po katerem je občina dobila ime. Tu je zaselek Paradiso, ki mu v furlanščini pravijo Paravîs. »Nadaljujte ravno in boste prišli do naslednje vasi - Torsa. Pri križišču zavijete levo in potem zmeraj ravno, pa boste prišli v Pocenio,« prijazno doda.

Če se v Pocenio pelješ z vzhodne strani, te torej najprej pričaka Paradiso. Bel napis na rjavi podlagi pod cestno tablo ob vhodu v zaselek sporoča, da se je tu 4. novembra 1918 odvila bitka, s katero se je zaključila prva svetovna vojna in s katero se je začel mir. Podatki, ki jih dobiš na spletu, se nekoliko razlikujejo. Zanesljivo pa je, da so se tu, na križišču dveh makadamov, 4. novembra 1918 srečali četi italijanskih bersaljerjev in konjenice ter nekaj vojakov razpadajoče avstro-ogrske vojske.

Zdi se, da je Pocenia ena izmed mnogih podeželskih vasi, ki jih vsako jutro večina prebivalstva zapusti zaradi poti v službo. »Ja, točno tako. Čez dan boste srečali zelo malo ljudi. Kar čudim se, kako še ni zaprla trgovina s hrano tu naprej. Mi smo tu lastniki, nimamo velikih stroškov, gospod pa plačuje najemnino in še eno zaposleno ima ... Ljudje ne kupujejo več v majhnih trgovinah. Nakupovalni centri so izpraznili vasi. Zato je Pocenia danes takšna, kot je. Saj, ne morem reči, da mladih ni. Zvečer igrajo nogomet, tudi turnir imamo, ki se imenuje po mojem svaku. A čez dan ni druženja. V vseh vaseh tu naokrog je podobno. Izjema je Rivignano. O, pojdite pogledat, kako lep je Rivignano,« v pekarni pove gospa Carmela.

Nekaj, čemur bi lahko rekli ponos, opaziš tudi na vhodnih vratih cerkve sv. Nikolaja, ki so jo zgradili konec 18. stoletja. Na belem listu so fotografije mladih poročnih parov. Kar nekaj jih je, kar zveni nekako tako: tu v Pocenii se začne ljubezen.