»Pri nas doma so bili Slovenci “sciavi”, nato so prišli komunisti, ki so mi odprli oči o tem, kaj je fašizem hudega storil Slovencem.« Luciana Castellina, ena od vidnejših predstavnic KPI in ustanoviteljica dnevnika Il Manifesto, se takole spominja svojega prvega srečanja z nedavno umrlim režiserjem Francescom (Citom) Masellijem.
Castellina (94 let) je bila rojena v Rimu, njena mama Lisetta Liebman je izhajala iz tržaške judovske družine, njen stari oče je skupaj s prijateljem Guglielmom Oberdanom pribežal v Italijo, da ne bi služil v avstro-ogrski vojski. Maja leta 1945, nekaj dni po koncu vojne, se je skupaj s sošolci liceja Tasso v Rimu udeležila prve demonstracije za italijanstvo Trsta. »Zaradi svojih družinskih korenin in tega, kar sem slišala doma, sem se navdušeno udeležila pobude. Sploh nisem vedela, da so jo organizirali neofašisti,« je zapisala v Manifestu.
Na Trgu Esedra so se podporniki priključitve Trsta Italiji spopadli s številčno močnejšimi komunisti, desni skrajneži pa so medtem napadli bližnji sedež KPI v Ulici Nazionale. Posegla je policija in poulični neredi so trajali nekaj ur. Luciana Castellina je bila lažje ranjena, na Trgu Esedra se je pomešala z mladimi komunisti, ki so se malo prej stepli z demonstranti za italijanski Trst. Med njimi je bil tržaški komunist Iacchia, ki je improvizirano nagovoril mlade in jim razložil fašistično nasilje nad Slovenci. »To je bil prvi primer etničnega čiščenja, hujši od tistega, ki ga Izrael danes izvajanja nad Palestinci,« je zapisala Castellina.