Ustavodajna skupščina ni pozabila na fašizem

Italijanski parlament se je večkrat ukvarjal s predlogom, da bi dvanajsti člen ustave, ki določa barve italijanske zastave, dopolnili z določilom, da je italijanski jezik uradni jezik republike. O tem je bilo vloženih več zakonskih predlogov, v glavnem na pobudo desne sredine, v arhivih senata in poslanske zbornice pa najdemo tudi predloge leve sredine.

Vprašanje je postalo aktualno po zaslugi senatorja Bratov Italije Roberta Menie. Ne zaradi ustavnega dopolnila, ki je sila enostavno, temveč zaradi prekomerne politične teže, ki jo je tržaški politik dal svojemu predlogu, v katerega je povsem po nepotrebnem vpletel jezikovne manjšine.

In zakaj ustavodajna skupščina, ki ji je predsedoval komunist Umberto Terracini, ni vključila v ustavo italijanščine kot uradnega jezika države? Iz zapisnikov sej izhaja, da je skupščinska komisija, ki je materialno pisala ustavo, dejansko zaobšla to vprašanje in se je ukvarjala le z barvo zastave.

Izvedenci ustavnega prava soglašajo, da je ustavodajna skupščina namerno izpustila to vprašanje, da ne bi izpadla za nacionalistično usmerjeno. Italija se je namreč komaj otresla fašizma, za katerega je tudi in morda predvsem jezik imel zatiralni naboj do drugačno govorečih skupnosti na Južnem Tirolskem in v naših krajih.

Antifašistično usmerjena skupščina torej ni hotela uveljavitve »uradnega državnega jezika« in je nasprotno dala prednost enakosti državljanov in zaščiti manjšin.